Če vam povem eno zgodbo, mi ne boste verjeli, ker ji še sam ne verjamem, ker se mi zdi neverjetna, toda zgodila se je meni in bil bi nor, če sebi ne bi verjel, zato jo bom povedal še vam, pa se sami odločite kako in kaj bo z vašo vero v mojo pripoved. Če mi boste verjeli, se boste zabavali, če mi pa ne boste, ste le nejeverni Tomažki in pojdite brat enciklopedije, ker ste dolgočasni in duhamorni, ker ne znate cenit zgodbe in nasploh ste labilnost za celo družbo, prekleti azgodbisti.
No, bilo je približno takole, da sem se lansko poletje, pred recimo sedmimi, osmimi meseci, hote potepal po Amsterdamu. Sam, brez nikogar in z nekaj denarja, dovolj za en teden, potem sem šel na vlak in domov, vendar je malo, malo, malo manjkalo pa se ne bi nikoli vrnil in vi ne bi tega brali in od tistega trenutka dalje bi bil svet popolnoma drugačen. Toda ni, točno tak je, kot pač je.
Amsterdam je lepo in izmišljeno mesto, ker ne obstaja. Prosim lepo, ste ga že kdaj videli? Kulisa pri kulisi, kot v starih filmih, prav nič ni resnično, le mogoče smrdljiva voda, na kateri vse skupaj plava. Malo je podoben Benetkam, vendar je veliko manj golobov in podgan, kar je meni izredno všeč, ker golobov ne prenesem, ker so leteče podgane, čeprav do podgan nimam tako odklonilnega stališča, pa jih nimam ravno rad, bolj bi rekel, da mi je vseeno zanje, dokler ne letajo pod mojimi nogami in mi komaj sproti kljuvajo drobtine, ki mi padajo na tla z mojega hotdoga. Ja, tiste klavstrofobične, ponarejene hiše, pa iz koga se vi norca delate, mislite, da bom res verjel, da bi kdo prostovoljno živel v nečem tako ozkem? Kot bi vsak dan iz službe prišel spat v tretje nadstropje ritne luknje. No, no, morda malce pretiravam, saj izgledajo kar luškano, kar je logično, ker so vse kulise ponavadi luškane, če ne bi hoteli, da izgleda luškano, potem ne bi delali kulis, ampak bi postavili prave lesene barake, pa bi jih brigalo za izgled. Tako pa sumim, da so te stare barake postavljene ZA temi kulisami in notri snamejo nori Nizozemci maske in postanejo troli in čarovnice.
Potem, nadalje, dokaz številka dve. Veste, ko se sprehajate po pravih mestih in gledate izložbe, pa so notri klobuki, ki jih nosijo tiste lutke, ki so nekaterim grozne, meni pa prav prijetne, oblečene v vse kar pač notri prodajajo, pa recimo čevlji, pa ne vem kaj še vse, veliko stvari, vendar običajnih, v normalnih mestih namreč ni izložbe, pred katero bi se človek vsaj za trenutek pomudil, ker so aranžerji povečini debili in ne znajo napraviti interesantne vitrine. Naj grejo v izmišljeno mesto in pogledajo kako tam to počnejo. V vsaki tretji izložbi, ki sem jo videl, je stala na pol gola ženska in me poželjivo gledala. Nekajkrat me je zanimalo, kaj pravzaprav prodaja, vendar nisem nikoli zbral poguma, da bi si to tudi od blizu ogledal. Pa saj so bile nekatere prav ogabne, vendar nekaj tudi takih da mi je pri priči moral vstati. No, da zaključim argument, mislite da je res možno to, da po izložbah nekega mesta visijo gole ženske in te poželjivo gledajo?
Tretje. V trgovinah prodajajo droge.
Torej, lansko poletje sem en teden prebil v mestu, ki sploh ne obstaja, zatorej ni čudno, da tudi moja zgodba ni ravno resnična.
V muzeju sem videl Nočno stražo od Rembrandta, vendar mi ni bila nič posebnega, da sem se moral čuditi množici ljudi, ki so ob njej cedili sline. Nekam pretemna za moj okus in čeprav sem ujel košček pogovora, ki mi je razložil, da je v bistvu potemnela, mi je bilo to prav malo mar, ker tudi svetla ne bi bila kaj prida. Nisem sicer likovni kritik, toda zdelo se mi je pomembno, da to povem, ker sem že tam hotel nekomu to povedati, pa sem se bal, da me bo kdo zaradi tega pretepel, ker točno vem, kaj lahko naredi človek z ranjenim ponosom. Ponosni pa so, te nori Nizozemci, na tega Rembrandta. No, torej, slika ni nič posebnega in to sedaj veste, vsi tisti, ki se ne strinjajo z mano, se motijo, vsem ostalim pa sem sedaj dal dovoljenje, da naglas povejo, da je slika bedna. Kdo je z mano?
Muzeji, kamorkoli grem, grem v muzej, ker se počutim primoranega to storiti. Kultura in to, saj sem razgledan in ljubim umetnost, toda vedno ko pridem iz muzeja, se počutim nategnjenega, ker nisem doživel tega, kar sem mislil da bom doživel, ko sem vanj vstopil. Pa ne da bi sedaj hotel katarze od vsakega koščka umetnosti v vitrini, pred katerega se bom postavil, toda vedno pričakujem vsaj malo razsvetljenja. Pa ga ni, notri stopim butast, ven pridem butast, toda z malce obširnejšim kulturnim CV-jem, koga pa to sploh briga?
Z zemljevidom v roki sem se pojal po strogem centru in skušal s pogledom oplaziti kakšno zanimivost, pa jih je bilo bolj malo. Mislim, da so tam vsi zaradi drog in kurb, pa se jim tako ali tako ne splača vlagati denarja v ''zanimivosti''. Jebeš palače in katedrale, če si zadet lahko strmiš tudi v ulično svetilko, pa zna biti zanimivo.
Pogovarjal sem se z živo mejo. V kampu sem jo srečal in se ji predstavil. Vprašal sem jo, kako kaj stoji, pa je rekla da dobro, potem sem ji pohvalil pričesko in je zardela. Naslednji dan sem se počutil kot idiot in upal, da me ni nihče videl. Pa saj je tako vseeno, kdo pa bi se zame sploh zanimal?
Te zadnje besede sem moral oh pošteno pogoltniti, še preden sem šel drugič spat.
Ja, v mesto sem prišel zgodaj zjutraj. Najprej sem se prepričal, če obstaja in sklenil, da ne. Potem sem šel takoj v muzej, da bi se otresel občutka prikrajšanosti, ker sem šel na počitnice v neko izmišljotino, a sem vam že povedal, da potem ni bilo nič bolje, mogoče malo slabše, ker sem preveč pričakoval od Nočne straže. Nazaj grede sem se ustavil v Smart Shopu, pametni trgovini in v luči vsega danes jim dam kar prav, ljudje smo neumni, pametni smo šele zadeti, vendar nam je takrat tako vseeno. Kupil sem si nore gobe in jih jedel na poti proti kampu. Ni se mi uspelo prijavit, ker sem se zaklepetal, tako da sem moral spati zunaj ob ograji, pa še to sem imel srečo, da me ni nihče videl, ker v velemestih kradejo kot srake, in ni vrag da me ne bi ukradli, če se ne bi skrbno zakamufliral. Zbudil sem se praznoglav in šel na trajekt, v center in v coffeeshop na joint. O tem ne bom povedal kaj več, ker je dolgočasno.
Central station. Niste prebrali pravilno, ker ni v angleščini. Centraal štacjon se pravilno reče, vsaj tako sem slišal. Velika stavba, kjer so vlaki, tramvaji, avtobusi in dva trajekta, da vozijo ljudi naokoli. Vedno je polno naroda, ker narod vedno kam potuje. Moraš se paziti žeparjev, ker so res veliki mojstri in ti lahko menda ukradejo celo tattoo. Polno je tudi beračev, ki prosijo za drobiž. O njih nimam mnenja, le nikoli ne bi bil rad v njihovi koži, ampak to vam je menda vsem jasno, dosegli smo konsenz, super.
Nizozemci so sicer prijazni ljudje, poleg tega, da so v resnici troli in čarovnice, kar se dobro vidi, ko so pijani, ker postanejo sitni in težki, pa grozeče mrščijo obrvi proti tebi, tako da vedno misliš, da boš tepen. Pretepom sem se uspel izogniti, toda videl sem jih nekaj. Ne vem, kaj občutim, ko gledam dva človeka, ki se tepeta, toda ni mi prijetno, zato grem raje stran. To je najbrž tudi najbolj racionalno, kar lahko storim, zato sem nase ponosen, čeprav bi kdo lahko trdil, da sem reva.
Cel dan sem prebil v coffeeshopih in kadil skunk in hašiš. Po desetih jointih je vse bolj zanimivo, ali pa bolj dolgočasno, kakor vzameš. Hotel sem si naročiti tudi pivo, vendar sem vedel, da potem ne bom za nikamor, zato ga nisem. Mikal me je tudi piškot. Ne vem zakaj ga takrat nisem pojedel, morda bi bilo potem vse drugače.
Aja, v muzeju sem videl tudi veliko nezanimivih stvari, da sem moral kasneje pogledati v brošuro, če sem se jih hotel spomniti.
V enem coffeeshopu sem se zadebatiral z neko Angležinjo, debelušno malo rdečelasko, ki pa mi je bila kar simpatična. Tudi je potovala sama in sproščeno sva se pogovorila o bonusih in malusih solo potepanja. Ugotovila sva, da je v redu, ker si odgovoren samo zase in ni v redu, ker ti je včasih dolgčas. Povedal sem ji, da sem prejšnji dan pojedel gobe in sumničavo me je pogledala, če je z mano vse v redu. Sicer sem mislil da ni, vendar sem ji rekel, da je, ker nisem hotel, da jo skrbi zame. No, logika na mehkih drogah je malokrat sploh logika, tako da ne vem natančno, zakaj sem se zlagal. Hotel sem se počutiti v redu, a se v bistvu nisem, ker so mi možgani delali malce po svoje, to sem čutil, moj vpliv nanje se je malce zmanjšal. Vedel sem, da bo minilo, in res je, ali pa sem se samo privadil. Ko sem ji rekel, da sem v redu, sem se takoj počutil bolje. Šla je na wc in jaz sem zbežal, zakaj, pa ne vem.
Ustavil sem se pred trgovino s spominki in se spraševal, če bi si kdo želel, da mu prinesem kakšnega. Magnet za na hladilnik, pepelnik – list marihuane, značke in šale, kape, nogavice. Sama šara, več ali manj, toda kupil sem si obesek za ključe, ki je izgledal kot nora goba, in ga uporabljam še danes. No, visi mi s ključev, o kakšni uporabnosti pa raje ne bi. Za nikogar drugega nisem kupil nič, ker si ni nihče ničesar zaslužil.
Obtičal sem, z razbolelimi nogami, sredi Red light districta. Zagledal sem se v neko prostitutko, ki mi je bila izredno všeč, ona pa je žalostno zrla malo vame, malo v zvodnika. Zvodnik je neprijetno bolščal vame, kot bi mu delal izgubo, ker sem tako zastonj strmel v njegovo blago. Hej, nisem ga jaz postavil v izložbo, tako da lepo prosim če jezno gledaš nekoga drugega. Počasi mi je pričel iti na živce, tako da sem šel, čeprav nerad, stran.
Morda bi spet pojedel gobe, vendar ne tako močne, kot dan prej.
Nisem našel nobenega Pizza huta, le en kup italijanskih pizzerij, ki so jih vodili razni Albanci, Madžari in Srbi, pa noben Italijan, tako da sem dvomil v njih avtentičnost, pa jih nisem obiskoval, Pizza hut mi je že od nekdaj všeč, vedel sem pa samo za tistega na Centraal Štacjonu, tako da sem odpeketal tja. Sonce je že zahajalo za horizont (o kakšnih hribih tam ni govora, kar je smiselno, saj bi se bilo hrib težko izmisliti), in na vse je legla rdeča svetloba, tako da so tudi normalne ženske izgledale kot kurbe, tipi pa kot zadovoljne stranke. Pa saj morda je res vedno tako.
Povsod je polno zadetih Angležev, Italijanov in Nemcev. Pijan ni nihče, ker ga pijejo lahko doma, zato pa so vsi na skunku in hašišu, precej pa jih je tudi na gobah, tako da se jim moraš hočeš nočeš smejati, ker so smešni. Na Centraal Štacjonu sta se dva modela zagledala vame in počutil sem se nelagodno, ker sem se spomnil, da je v Amsterdamu tudi veliko pedrov, s tem pa nikakor nisem hotel imeti opravka. Toda, ko sem šel mimo njiju, sem videl, da jima pogleda nepremično strmita, jaz sem se le po naključju znašel pred njima. Tako da nisem dajal preveč pomena niti naslednjemu, ki je strmel vame. Nek star črn klošar me je gledal v oči, ko sem hodil proti Pizza hutu, in z vsakim korakom, ki sem ga storil, so se njegove že tako velike oči še razširile in kmalu sem strmel v dve beli krogli, katerih uniformnost je kazila le črna pika na sredi. Zmrazilo me je po hrbtu.
Ta je nedvomno gledal naravnost vame in ko sem stal dva koraka pred njim sem se moral ustaviti, saj me je njegov pogled zadržal na mestu. Tako je on storil dva koraka, se postavil ped pred mojim obrazom, da sem razločno videl vsako brazdo na tem starem obrazu, da sem vonjal postano sapo, ki jo je pihal vame in ničesar nisem mogel storiti, obstal sem kot vkopan in čakal, da me vpraša za drobiž, da mu ga lahko dam in se bom smel premakniti. Ni me vprašal za drobiž.
Pomislil sem na angleško rdečelasko in se kar malce zasekiral, ker sem ji ušel, saj je bila prijetna in bogve kaj bi se lahko izcimilo iz tega, če ne bi pobegnil. Zagotovo se ne bi zgodilo to, kar se je zgodilo naslednji hip.
Meni nič, tebi nič, je črnec padel na kolena in še preden sem lahko nadel začuden obraz je na vse grlo zakričal.
Oziral sem se naokoli, malce prestrašeno, s ponarejenim nasmeškom, malce začudeno, mimoidoči so me gledali, mene in starca, nihče se ni ustavil.
Zakričal je še enkrat in tedaj sem razločno slišal, kaj je rekel.
Še vedno se ni nihče brigal za naju, toda udobno sem se počutil med tolikšno množico, saj me ne more recimo zaklati z nožem kar vsem na očeh.
Zakričal je tretjič in vstal.
Mesija!
Kaj?
Mesija!!
Razumem.
Mesija!!!
Kdo, jaz?
Prijel me je za roko in z gnusom sem se hotel odmakniti, vendar je bil njegov prijem jeklen, pa se nisem mogel. Solza mu je spolzela po licu in zagledal se je vame z nasmehom, da je razkril vse svoje gnile, rumene, škrbaste zobe. Nisem mogel odvrniti pogleda. Razumem angleško, tako da sem ga razumel.
Ljubim te.
Peder, sem vedel, zdaj sem ga pa najebal, hotel sem zakričati, vendar je iz mojega obraza razvidel, kaj sem pomislil in je takoj krčevito odkimal z glavo.
Ne, ne, ne!
Zasmejal se je naglas.
Gospod, najsrečnejši človek na svetu sem!
Dobro zate, sem pomislil, rekel mu nisem še niti besede.
Čakal sem vas, oh, kako dolgo sem vas čakal, vsak dan, vsak moj slehernik prebijem tu, na tem mestu in vas čakam.
To bo pomota, sem si rekel, z nekom me je zamenjal, in oddahnil sem si.
To bo pomota, sem mu rekel.
Ne, ne, ne! Ni pomota, nobena pomota ni, prav vas sem čakal in čakal in zdaj sem vas dočakal, veste kako sem srečen?
Hotel sem ugovarjati, kaj reči, kaj storiti, toda črn možakar je že pričel poplesovati okoli mene, smejal se je na ves glas in solze so mu drle iz solznic. Prikaz nepopisne sreče me je oropal odziva, z odprtimi usti sem le spremljal dogajanje okrog sebe. Vedno več ljudi se je zanimalo za naju.
Pridi z mano.
Aha, in to je to. Sedaj me bo poskušal zvleči nekam na samo, kjer me bo zaklal, ali še kaj hujšega. Čeprav se točno spominjam, da sem si to rekel, vem tudi, da si hkrati nisem verjel. Ni se mi zdelo verjetno, da bi najprej pred celo postajo izkazoval ljubezen do mene, potem pa bi mi na samem škodoval. Zato nisem odkimal, vendar tudi nisem prikimal.
Zopet sem pomislil na Nočno stražo in rdečelasko, pa na tisto kurbo, ki sem jo gledal in na njenega zvodnika. Pa na Vondelpark, ogromen zelen park zraven muzeja, kamor sem šel na joint. Lep park, zelen in z veliko vode, prijeten. Prijeten, to je, čeprav je črnec izgledal obupno in ostudno, bi, če bi me kdo takrat vprašal, kakšen se mi zdi, brez pomisleka odgovoril – prijeten. Ni bil simpatičen, izgledal je grozno, toda ne vem zakaj, nedvomno je bil prijeten.
Pridi z mano, in zgrabil me je za rokav. Nisem se mu iztrgal in ni se čudil temu, kot bi vedel, da bom šel z njim. Res sem šel. Skoraj tekel je in jaz sem skoraj tekel z njim, čez postajo, čez most, na glavno ulico, po glavni ulici, na Dam square, kjer je bilo (Benetke!) ogromno golobov, vendar nič podgan, tam mimo Madame Tussaud v ulico polno trgovin in ljudi, nasploh je bilo povsod ogromno ljudi, čeprav je bila ura že skoraj pozna in so se trgovine zapirale, glasovi vseh jezikov, ljudi vseh narodnosti, en velik, zajeten človeški narod, ki se kot eno giblje po tej deželi Nikjer nikoli in počne kdo ve kaj, med vsemi njimi pa jaz in črnec, ki se je prešerno smejal in tekel in me vlekel za sabo, tako da sem za njim tekel tudi jaz, mimo cerkve, še naprej, na Rembrandt square, kjer je Smokey, zanikrn coffeeshop, kjer sem dopoldne komaj skadil joint preden sem se odsvaljkal naprej, pa potem še dalje v predele, ki mi niso bili več znani. Kulise so se počasi pričele umikati, se zmanjševati in gršati, tako da so postajale že skoraj prozorne in sem skozi njih lahko vedno bolj razločno videl tiste grde lesene barake, ki so jih v centru kulise skrivale. Sem vedel! Samo še čarovnice in trole sem hotel uzreti skozi okna, vendar ni bilo nikjer nikogar, le kakšen sekunden obris, ki mi ni dal jasno vedeti ali gledam človeka ali pošast. Moj vodič pa se ni nehal smejati, kar smejal se je, ljudem, ki jih je videl, pa je ošinil mene in se mi smejal, pa se smejal sam sebi in hišam in kanalom in vodi in golobom in cerkvam in ''znamenitostim'' in parkom in ograjam in čolnom in izložbam in kurbam in njihovim zvodnikom, vsem se je smejal, tako da sem se kmalu zalotil, kako se smejim tudi sam. Zabavno je bilo.
Ta del mesta, kjer sva tekla tedaj, mi je bil veliko bolj všeč. Ni bil izumetničen in ponarejen, resničnost vsega je bila očitna in počutil sem se bolj dejanski. Ni bilo vse okrancljano in prirejeno za turiste, to je bil kraj kjer so ljudje dejansko živeli in se ne le pretvarjali da živijo, dokler jih kdo gleda. Take stvari sem hotel od potovanja, stvari, ki bi mi malce ukrivile pogled na svet in me razsvetlile. To je bil muzej, ki sem ga vedno hotel videti, pa do tedaj nikjer ni bilo zmešanega črnca, da bi bil moj kustos.
Utrudila sva se oba in tek nama je vedno bolj zastajal, vsaj tako se mi je zdelo in ko sva bila že globoko v neznanem je sledil še ciljni šprint. Na vso moč, z zadnjimi močmi, sva se povzpela po stopnicah, skoraj vdrla v vrata, brez da bi pozvonila in tekla skozi pritličje po še enih starih zmajanih stopnicah v prvo, drugo, tretje, četrto, peto, ali pa četrto nadstropje, ne vem več točno. Tam do vrat, kjer sva končno obstala in kjer me je v bežni luči neonske svetilke, ki so jo obletavali komarji, še enkrat premeril od glave do pet.
Res si ti, o moj bog, res si ti!
Ničesar nisem rekel.
Potrkal je na vrata, in za njimi so se zaslišali težki koraki. Odprla so se, vendar malo, in ven je pokukal par prav takih črnobelih oči, kot jih je nosil starec ob meni. Zopet so se zaprla in zaslišal sem rožljanje verižice. Med odpiranjem se je ven usul plaz nekega čudnega jezika, menil sem, da kletvic. Sklepal sem, da žena ni bila vesela svojega norega moža, ki ji je verjetno vsak dan pripeljal kakšnega tujca in ji govoril, da je mesija.
Chamka, jo je pomiril. Z roko je pokazal name in njene besne oči so povsem počasi pripotovale do mojega obraza. Nato pa so se razširile, iz pljuč ji je ušel vzdih presenečenja in okamenela je. Pogledal sem črnca, ta se je zopet zasmejal na ves glas, iz srca se je nasmejal reakciji svoje žene. Šele tedaj se je tudi z rameni obrnil proti meni in mi ponudil roko.
Desmond.
Tudi jaz sem se predstavil, vendar mi je na ustnice položil umazan prst in rekel, da se imenujem Mesija in naj svoje ime kar pozabim. Nisem ga pozabil, vendar ga nisem več omenjal. Nisem se hotel oblizniti, vendar sem se in se skremžil nad neprijetnim okusom.
Chamka je še vedno strmela vame, tudi njej so v oči stopile solze.
Počutil sem se, hja, kaj pa vem kako sem se počutil, zanimivo, odtrgano, noro. Zabaval sem se, o kakšni nevarnosti ni bilo ne duha ne sluha.
Zopet neznan jezik, zdelo se mi je, da jo je oštel, pa se je odmaknila od vrat in vstopila sva.
Nočna straža, rdečelaska, kurba in zvodnik. Park, coffeshopi, kulise. Pijane čarovnice in troli. Ne verjemite mi, ker lažem tudi sam sebi.
Ampak to se je pa res zgodilo.
Stopil sem v čedno stanovanjce, in navsezadnje Desmond ni bil klošar, čeprav je smrdel in izgledal kot en. Chamka je bila spodobna, priletna, črna, debelušna gospodinja. Oba sta bila prijetna in tudi stanovanje je bilo prijetno. Ne pretemno, ne presvetlo, pod je pokrival mehak tepih oker barve in sezul sem se, ker sem se bal, da ga bom umazal.
Dvignil sem pogled in se zagledal v Nočno stražo. Te ni narisal Rembrandt, v spodnjem desnem kotu je malce nerazločno pisalo Desmond, sicer pa je bila podobnost s sliko kar očitna. Nato se mi je zavrtelo in razumel sem Desmonda in Chamko. Na originalni sliki je ničkoliko obrazov in tudi na tej jih je bilo ničkoliko. Toda Rembrandt je narisal različne obraze, tudi sem slišal od tistega, ki je povedal, da je potemnela, da so veljaki tistega časa plačali, naj nariše njih. No, jaz nisem Desmondu nič plačal in vendar so bili vsi obrazi na tej Nočni straži identični drug drugemu, vsi enaki, isti in vsi brez izjeme so bili moji. Moj obraz, en pri drugem, ta v klobuku s sabljo, nek zadaj, en s profila, drugi prekrit. Moj obraz. Tu ni bilo nobenega dvoma. Pogledal sem ju in Desmond se je smejal, Chamka je še vedno stala nepremično in tudi oči se ji niso premikale.
Nisem razumel in še danes pravzaprav ne razumem.
Spregovoril je Desmond.
»Že celo življenje te sanjam, Mesija, in vedel sem, da me boš nekoč obiskal.«
Chamka se je zastrmela vame in se nelagodno nasmehnila. Kasneje mi je, ko sva bila sama in mi je skuhala kavico, povedala, da je vedno mislila da je Desmond zmešan, toda zaljubila se je vanj in ljubezen je slepa, poleg tega pa je bil premožen in lahko je v nedogled preživljal njo in njun zarod.
Tudi jaz sem bil takrat prepričan, da je Desmond zmešan kot jagodni sorbet, toda mojega obraza nisem mogel zanikati. Povsod je bil in Chamka mi je pokazala še ničkoliko skic, risb, karikatur, ki jih je držal v mapi, na vseh je bil moj obraz, ožarjen nekje s svetniškim sijem, nekje smejoč, drugje namrščen, vsaka moja poteza zarisana s kirurško natančnostjo in nemogoče je bilo, še vedno je, da bi bil to kdo drug. Bil sem jaz in če mu gre verjeti, me je sanjal že v zibelki.
Nisem vedel kaj naj si mislim, zato si nisem mislil ničesar.
Desmond je Chamki pokimal in se obrnil, ter odšel iz stanovanja. Ostala sva sama in skuhala mi je kavo in pokazala mapo mojih obrazov.
Sedela sva za mizo. Vprašal sem jo.
»Kaj pa sedaj?«
Skomignila je z rameni, vendar ni bila iskrena, kot sem zvedel malce kasneje. Vedela je, kaj pa sedaj, in že takrat se mi je to zdelo, saj je pogledovala na uro in si mela roke.
»Si poročen?« me je vprašala in moral sem se zasmejati. Jaz pa poročen, šala stoletja. Odkimal sem. Ženske imam rad, vendar ne toliko, da bi se s katero poročil, saj nisem pes, da bi se dal na povodec, in nisem toliko monoton, da bi vseskozi seksal z isto.
»Imaš otroke?« me je vprašala in zopet sem se moral zasmejati. Odkimal sem.
»Dobro,« je pokimala, »si zaljubljen?«
Suvereno sem odgovoril. »Vedno.«
Dvignila je obrvi. Pojasnil sem.
»Vase in v zrak, ki ga diham, v drevesa, ki me obdajajo in v luže po dežju. V mavrico in sončne žarke, v jutranji časopis, v kavo, igre s kartami, v vse ljudi na svetu. Zaljubljen sem v ljubezen samo.«
Prikimala mi je in zdelo se mi je, da me razume. To mi je bilo všeč in sproščen sem bil. Spil sem kavo.
Najprej sem pomislil na Angležinjo in ugotovil, da se sploh nisva predstavila, kar je bilo čudno. Zares je bila simpatična in kar malo sem se zasekiral, ker nisem dopustil, da bi se med nama kaj spletlo. Presneto všeč mi je bila, kakšen norec sem, da sem kar odšel, zagotovo bi lahko...
Nato sem pomislil na tisto kurbo, zvodnik mi ni padel niti na kraj pameti. Bela je bila kot mleko, kot jogurt in nekaterim je to nagravžno, meni pa do kraja vzburjajoče. Vstal mi je, kar tam pred Chamko, pomaknil sem se malo bolj k mizi, da ne bi mogla videti. Bela je bila, v rdečem čipkastem spodnjem perilu je stala in me gledala, žalostno in poželjivo obenem, pa tako lep obraz, tako prekleto seksi je bila...
Zagledal sem se v Chamko. Pred dvajsetimi leti je morala biti prava lepotica, zakaj to se je videlo tudi še takrat, prav dobro sem videl poteze njenega preteklega obraza, ki ga niso kazile maščobne obloge sedanjosti. Lepa je bila, brez dvoma.
Takrat sem se zavedel, da nekaj ni v najlepšem redu, saj je bila Chamka sicer prijetna, vendar nikakor pa ne lepotica in najbrž nikoli ni bila, vendar se dobro spominjam, da sem premišljeval prav točno o tem, in vstal mi je, da je bilo že kar malce boleče in postal sem pohoten, vroče mi je bilo in gledal sem Chamko v oči, potem pa sem pogled prestavil niže, da se je ustavil na njenih bohotnih prsih. Samo ošinil sem jo še malo v obraz, da sem opazil, da se mi smeji, vendar sem bil takrat že nekje drugje, in na to sploh nisem pomislil. Njene obline so me privlačile in težko sem premagoval svojo roko, da ni pod mizo ušla med njena bedra.
Danes vem, kaj se je zgodilo, takrat pa je bilo do kraja čudno in kregal sem se sam v sebi, potrebni hudič in racionalni vzdržni angel. Vendar je angel postajal vse bolj zanikrn, ušiv, slaboten in krhek, hudič pa je rasel in rasel in rasel in kdove, če ne bi kar skočil na Chamko, če me ne bi za trenutek iz tega pohotnega transa zdramil zvonec. Chamka je poskočila in plosknila z rokami, vidno zadovoljna, jaz pa sem strmel kot tele v njene poskakujoče joške in v njeno rit, ko je iz kuhinje odvihrala k vhodnim vratom. Naslonil sem se nazaj in boleča erekcija me je zopet sključila.
Iz hodnika se je razlegel prihuljen šepet, več glasov, slišal sem Desmonda in Chamko, ter nekaj smejanja, skoraj otroškega, visokih tonov, in zopet sem mislil na Chamko in Angležinjo in belo kurbo, ter se nehote z dlanjo gladil po mednožju.
Seveda ste že ugotovili, da me je Chamka omamila z nekakšno drogo, tako da ne boste mislili, da sem perverznež, v lucidnem stanju ne bi počel nič kaj takega.
Desmond je vstopil in se mi takrat prvič zazdel kot nek črn lucifer.
Gledal me je in se mi smejal, jaz pa sem pod urokom strmel vanj, besen sem bil, vendar izključno zaradi tega, ker nisem imel na čem tešiti svoje tedaj že skoraj neomejene pohote.
»Mesija, prosil te bom za uslugo.«
Prav, v redu, vseeno mi je, boli me kurac zate, v bistvu. Prav to sem si mislil.
»Tri hčere imam.«
V gosjem redu so prikorakale, Chamke ni bilo, tako ali tako pa sem že pozabil nanjo, sedaj sem le lačno strmel v obline Desmondovih hčera.
»Bettie je stara dvajset.«
Beti je bila črna antilopa, ebenovinasta princesa, že samo ob pogledu nanjo so me obhajale slutnje orgazma.
»Mary je stara osemnajst.«
Ravno polnoleten deklič, s polnim oprsjem in dolgimi, dolgimi nogami.
»Jenny pa šestnajst.«
Tu sem skoraj omedlel, Jenny je imela obraz črnega angela, ali če hočete, hudiča, ob katerem bi vsak papež preklical celibat. Njenega telesa sploh opazil nisem, ker so me njene oči srkale v globočine morja, morja naslade in erotike, užitkov in nebrzdanih orgazmov.
Vse tri so stale pred menoj, vse enako visoke, vitke, gibke, prožne, sloke, črne, polnih prsi, polkroglih zadnjic, čvrstih stegen, oblečene v identično črno oprijeto tuniko, sicer pa bose in pod tuniko, slutil sem, gole. Smejale so se mi in vrste belih zob so me spravljale v norost, prepoten sem vstal in se jim zasanjano približal. Desmond se je stopil v temo in ga ni bilo več, ostali smo sami. Štirje. Jaz in Bettie in Mary in Jenny in vsi smo točno vedeli, kaj se bo sedaj zgodilo, vsi smo komaj čakali, komaj smo se zadrževali in smejoč se so me tri lepotice, črne gazele, stkane iz temin vesolja, vodile za roko in sledil sem jim. Odprle so vrata, stopili smo v sobo. Prazno sobo, vsaj jaz takrat nisem videl ničesar, le na sredi je stala ogromna postelja, tako velika, da smo se brez problemov vsi udobno namestili, vsak v svoj kot. Težko sem se brzdal, da jih ne bi takoj naskočil in počel z njimi, kar mi je bilo volja, toda le čakal sem, čakal kaj kanijo storiti.
Angležinja in bela kurba sta izginili iz mojega spomina in do danes nanju nisem več pomislil. Za Nočno stražo mi je bilo vseeno, vseeno mi je bilo za cel prekleti svet, zakaj po žilah je plula zgoščena pohota, na nič drugega nisem mislil, nič drugega nisem videl, čutil, slišal, vonjal, kot pa tri črna telesa pred menoj.
Tunike so padle.
Aids, sifilis, gonoreja, klamidija, polno nekih kratic in ostudnih slik mi je le za sekundo skočilo pred oči. Le za kratko sekundo.
Spoj semenčece in jajčeca, dvojčki, trojčki, cepljenje genov, noseča, porod, otroci. Še ena kratka, kratka sekunda.
In že jih ni bilo več. Pomisleki so izpuhteli v zrak in vrgel sem se nanje, one so se vrgle name.
Bradavička pri bradavički, skrbno ostriženi grmički, oljnata stegna, raziskujoči prsti, vedoželjni jeziki, slina, ritni hlebčki, vse telesne tekočine, kot kapljica mleka v globočinah morja, kot snežna sova sredi vran, kot snežinka v nevihtnem oblaku, kot leden komet sredi črne luknje. In kakšne črne luknje so to bile.
Pok. Brizg.
Pok in brizg.
Pok.
Brizg.
Šele dobro smo začeli. Tri črne bivše device so bile sedaj pripravljene na vse perverzije, ki jih je bil sposoben producirati moj omamljeni um in naj vam povem, na umu sem jih imel takrat ogromno.
Malo me je sram o tem pisati, zato vam bom prihranil podrobnosti.
Vsak naslednji spolni odnos, ki ga bom doživel do konca svojega življenja, bo le bleda senca tega večera.
V vsaki ženski iščem njihove oči. Moj nos je vedno na preži, poln upanja, da bo še kdaj ujel njihov vonj. Hlepim po njih.
Od tistega večera dalje mi vsak poljub usta napolni s pepelom, ustnice pa se mi zdijo kot britvice, ki me ranijo, da mi teče kri, kri njihovega spomina.
Tako je to, ko sklepaš pogodbo s hudičem.

Zbudil sem se v prazni postelji.
Desmond je sedel na stolu in iz oči so mu švigali plameni.
Govoril je.
»Mesija, končno sem te ujel v past. Iz tvojega semena se bo iz peklenskih maternic rodila kuga. Tvoje seme bo spočelo vojno. Oplodil si Legijo.«
In izginil.

Naslednjih dni se ne spominjam dobro. Vse je bilo megleno, puščobno, turobno, moreče, depresivno, čez čute in misli mi je legel dim. Najbrž sem kot senca, duh, postaval naokoli in se ne prav dobro zavedal samega sebe.
V mestu drog se ni nihče obregnil vame.
Hotel sem se ubiti, pa ne vem zakaj se nisem. Šel sem domov.

Težko vam pišem, ker se spominjam in s spominom pride tista žalost. Počutim se kot kolovrat, ki so mu vzeli prejo ali kot na silo ohlajeno sonce. Precej klavrno.

No, v glavnem, kar sem vam hotel že od samega začetka povedati, pa sem precej zapletel, je pa to, da sem lansko poletje, pred recimo sedmimi ali osmimi meseci, pofukal tri Satanove hčere. Sploh vas ne mislim vprašati, če mi slučajno verjamete, ker sem zagotov, da mi niti približno ne. Niste naivni in lahkoverni. Prav.
Ampak glede na to, da nisem nikakršen mesija, me pa vendarle zanima, kaj za vraga bo storil s tremi bebastimi vnučki.