Po orgazmu pubertete smo brizgnili v prvi letnik univerze in zaman iskali nekaj, kar bi lahko oplodili. V porog nam je govoril glas obče pameti, da bomo oplojevali šele nekje v daljavi let, ko nas bo že večina sterilnih, pri ostalih pa bo pogost pojav splav.
Čeprav ga nismo hoteli poslušati, nas je premnogo zabredlo v studne mlake cinizma, na vešala obupa in v gnojne jame bleferstva. Še tisto peščico, ki nas je ostala čistih, so v kot stiskale kavarniške trume lenuhov in ko smo se odločili za boj, v bistvu sploh nismo imeli izbire.
Varni v rokah usode smo se tako, našemljeni v vojaške uniforme, ki naj bi skrile naša slabotna telesca pod podobo mogočnih, zapodili po učilnicah in hodnikih, čistili nesnago neumnosti, vse preroke prejšnjih tisočletij pa nagačili in vtaknili v vitrine v kleti.
Zavzeli smo katedre in z njih goreče pridigali doktrino egorealizma. Dokončno smo presekali tok zablodele zgodovine in dali svoj glas krasnemu novemu človeku.
Predavalnice so se polnile, množile so se izjave za javnost, vse je kipelo od upanja na spremembo in čeprav so ljudje našo stvar vzeli, kot pač ljudje vedno jemljejo stvari, to je – po svoje, je egorealizem kmalu planil na ulice kot rušilni val nečesa skoraj človeškega.
Ljubljana je postala kraj čudes. Po enem samem mesecu so bili vsi zidovi na gosto popisani s citati iz knjig, osebnimi izpovedmi, nenavadnimi mislimi in seveda s kopico vulgarnosti, da je imel sprehajalec po njenih ulicah občutek, da hodi po romanu. Meščanstvo je vsevprek kričalo, vpilo in se smejalo, prepiralo, plesalo, parlament so zanikali, karneval uzakonili, smisel pa prepovedali. Policaji so se prostituirali po vogalih, brezdomci v poslovnih oblekah so postavali pred bankomati, čistilke so vandalizirale pročelja hiš in slehernik je bil zadovoljen s svojim položajem na tem svetu. Nekdo je na Kongresni trg spustil cel tovornjak kokoši in spet nekdo drug je čez noč zaprl Celovško cesto s kupom kontrabasov. Mesto je naravnost divjalo v življenju.
Veselilo nas je, da so stvari ušle iz naših rok. Nismo hoteli odgovornosti, hoteli smo samo živeti, če je le možno, večno. Pobrali smo vse zasluge za ta množični pobeg iz zapora, ki bi se tako ali tako nekoč moral zgoditi in s prestolov preprosto uživali v predstavi.
Lahko bi trajala leta in leta. Pa kaj, če je nadškof s svoje prižnice tistim trem gluhonemim govoril, da je duh človeštva mrtev, ker se vsi samo še realizirajo in nihče več ničesar ne ponotranja, oni pa so mu brali z ustnic in trepetali za jutrišnjim dnem. Pa kaj, če se je župan zbudil mačkast in prisegel vsemu temu konec, pa se nazadnje izselil. Pa kaj, če so se zgražali iz tujine. Če so besneli s podeželja, brzčas od ljubosumja.
Lahko bi trajala v neskončnost.
Pa ni. Ko so prišle volitve in je bila volilna udeležba v Ljubljani z okolico okrogla nič odstotna, je tistim pankrtom tam zgoraj končno prekipelo. S Kitajske so uvozili policaje, ki so s pendreki zopet vtepli v glave meščanov zdrave demokratične vrednote in hitro je bilo spet vse navaden boj za obstanek in dolgčas.
Nas, Gubce, vodje upora, pa so, ker mora biti kazen vzgojna, slekli do golega, nam zavezali roke za hrbti in nam zamašili usta, ter nas peš poslali na grajski grič. Sami sebe smo morali prenašati gor v tisti prekleti klanec, do vrha, kjer so nas z rostfrei žeblji pribili na sveže prebeljene grajske stene in pustili soncu, naj si ono maže svoje žarke z nami.
Nam pa sploh ni bilo tako hudo. Še več, bodrili smo se s pomežiki čez grajsko dvorišče, s stene na steno, in če bi imeli prosta usta, bi nekateri celo žvižgali, ker smo vedeli, kaj to pomeni. Ista misel nam je igrala v srcu, čutili smo jo skupaj in si z njo delili veselje v prepričanju, da nas bodo častili še tisočletja.

Objavljeno v reviji Idiot (april 2009)