Ni se mi zdelo prazno, ne...
*
Bil je trop divjakov, jaz in še cel kup takih, na planjavi brez imena. Šunke prašičje, babnice, hruške. Nekdo je po nesreči zakuril ogenj in hitro smo ga potolkli s palicami. Meso so uživali surovo, si ga jemali surovo, vse je cvililo, od strahu? ugodja? ...mislimo, da vemo.
*
Mislimo, da vemo. Govora je o skupini ljudi, precej primitivni po sili razmer. Mir in izobilje, namreč. Preprostost življenja, nagoni in dražljaji, nič posebnega, nič pomembnega.
Če razgrnemo podobo. Cele dneve so poležavali na rečnem bregu, se nastavljali soncu in drug drugemu. Ženske so se držale v skupini, moški pa bolj vsak zase. Ravnotežje, seveda. Nasploh bi lahko o njihovih golih osnovnostih danes popisali kupe papirja. Prepričan sem celo, da smo. Torej bo zadostovalo le nekaj anekdot.
Ko so v svetlobi meseca opazovali svinje, ki so se iz gozda čez čistino prihajale napajat k reki, so se jim cedile sline. Prvi prašič, ki se je znašel na napačni strani sulice, se je zdel precej začuden in čeprav je skupino sprva zajel val zgražanja, ko so v podobi umirajočega pujsa uzrli nekaj znanega, je okus še tople krvi hitro zadušil zadržke. Od tedaj naprej so moški jagali vsevprek.
Ženske so obirale drevje in grmičevje, lešnike, robide, hruške. Jabolk niso jedli, saj se je iz roda v rod z govorico žugajočega prsta prenašal spomin na nekega deda, ki se je zadušil s peško. Trupla so metali v reko, ribam in brzicam.
Ko se je kakšni ženski pričel večati trebuh so jo moški merili s sumničavimi očmi. Na dan poroda so se vse zavlekle med visoke trave, stran od zvedavih pogledov in iz pošastnega kričanja privlekle na plano novega človeka. Moški so se ob pogledu nanj, na njegovo krhko telesce, veselili in pozabili čarovnijo, ženske pa bolečine niso. Morda so zato bolj cenile življenje.
S poletjem so pridivjali nevihtni oblaki. Vsred hudourja, vetra, dežja in pokanja strel, se je pleme nagnetlo v krog. Okoli otrok, ki so čepeli v središču in si z rokami zatiskali ušesa, so pokončno stale ženske, pol preplašene in pol ponosne, okoli njih pa so skakali moški, ki so gromu odgovarjali z divjim kričanjem in razbijanjem po prsih, trudeč se skriti svojo majhnost in ponižnost nasproti hurikana. Ker se je vedno dobro izšlo, ker se je nevihta venomer unesla, so moški do naslednje držali glave malo bolj pokonci.
*
Bolj močan sem kot vsi ostali. Vzamem, ker lahko. Zaradi tega me nihče nič ne (obsoja, sovraži, spoštuje, ceni, ljubi, zaničuje,...), ker nihče nič ne. Tudi jaz nič ne. Dokler ga ne opazim in ga ne zapišem, njega sploh ni. Potrebujemo puščice.
Jaz sem. On je. Ne govori, nihče ne govori. Jaz pišem. On je. ->
*
...ko sem bil še objekt.
*

*
Ko je bil še čisto majhen, je nek mladenič s parom skal zanetil iskro in vžgal kup suhe trave na kateri je ležala starka. Ker se je prav nemarno spekla, je začela kričati. Pridivjali so moški, ki so mladeniča natepli s palicami in ga poslali v beg. Ni se več vrnil. Grčali so na kup osmojene trave, ga pljuvali in nanj urinirali. Zakadilo se je, kar jih je silno vznemirilo. Premaknili so se višje vzdolž reke in se niso vračali na tisti kraj.
Ker ne razumem časa in se mi je tisti mladenič tako močno vtisnil v spomin, vsako jutro gledam proti gozdu kamor so ga pognali in čakam, da se vrne.
*
On ni bil črka in ni bil besedilo. Bil... Kako naj prodrem v njegovo glavo? Kako v njegov čas? Takoj, ko ga zapišem, se mi izmakne in postane nekdo drug. Nekdo – zdaj. In ko ga prebereš? Mislim, da spet postane zdaj, tvoj zdaj. Kakšna zagonetka.
Pravzaprav pa, kako sploh pisati o človeku, ki nima jezika?
*
Polizal sem njen obraz, ker se mi je tako zahotelo in ni se branila, torej... Jezik sem pomočil v mlako, da bi jo okusil. Pokazal sem mu ga, ker me je motil. To sem lahko storil, ker sem najmočnejši in se mi nihče ne postavi po... robu. Če ne bi imel jezika, ne bi mogel goltati prašičjega mesa in celo hrušk ne.
Vse bi ostalo zunaj, v praznini.
*
Spal je pod zvezdami in sanjale so ga. V kalup spomina so vlivale njegove čute in občutja, v razvlečeno kašo neke predzavesti. Se je nerazumno tihotapilo tam zraven, je bil zmožen preskoka? Je pobarval svojo kožo zeleno in poganjal zobe namesto las? Se je prostor krivil v kaj neznanega? Je lahko sanjal o nečem, česar sploh ni nikdar videl?
Predramil se je in odgnal nadležno žuželko z gibom svoje krepke roke. Nekdo je smrčal v temi. Strmel je v tisto telo, ki je oddajalo tako nemogoč zvok. Po vseh štirih se je pomaknil do njega in ga sunil v bok. Zdrznila se je, se obrnila proti njemu in ko je v poltemi prepoznala njegov obraz, se je zvila v klobčič, glavo pa mu položila k trebuhu. Varna je bila v njegovem naročju.
Česa jo je bilo lahko strah? Divjih zveri, ki so se ogibale vonja človeka? Smrti? Je sploh vedela, da jo čaka?
Zaspala je, on pa ni vedel, kaj bi z njo. Sle ni bilo od nikoder. Kaj je počel tam? Samo obstajal, kot nek kamen, počasi umiral sede z žensko ob sebi? Skoraj nemogoče se zdi, da ne bi razmišljal, da mu sinapse v njegovih možganih ne bi utripale z... nečim. Ampak kako? Z barvami, podobami, geometrijo, s čustvi? In predvsem – kaj?
*
Premišljeval sem o neki nenavadni stvari, ki sem jo doživel tisti dan. Nek šibak fant je cel dan prestopal gor in dol ob reki, kot bi zbiral korake, da se je končno le nameril k najbohotnejši ženski našega plemena. Najprej ga je samo gledala, brez odziva, potem, ko je še kar naprej silil vanjo, pa je prhnila vanj in ga odrinila z roko, vse ženske pa so povzdignile svoje glasove v nek nenavaden trušč. Ni označeval nevarnosti, ne, ampak nekaj drugega... Fant se je odmaknil, skoraj zbežal je stran, njegov obraz pa je postal čisto rdeč in ko sem ga pogledal v oči, je bilo v njih nekaj tako... Tako... Ne vem. Ne vem kaj je bilo tisto v njegovih očeh. Globoko iz trebuha se mi je izvil nek zvok, ki ga nisem še nikoli prej slišal, prijeten zvok, vsaj meni se je zdel. Vsi so me pogledali in utihnil sem, trenutek zatem pa se je ta zvok izvil še iz njihovih trebuhov in iz mojega je nato kar planil, vse je bučalo od tega... Tega smeha.
*
Potem pa, potem... Potem pa ste vse izvlekli iz mene! Iztrgali, ugrabili, izdolbli ste me, drobovje mojih čustev, mojih nagonov, mojega človeškega bistva, lahko bi rekel celo, da, mojo dušo, prodal sem jo, da, pa ne zastonj, ne povsem zastonj, v zameno sem dobil lepoto in izgubil celoto, razkrili ste praznino, ko ste me napravili v dva človeka, ko ste mi nastavili ogledalo in mi odjeknili odmev. S puščico prek niča ste me razklali, črke ste ovesili na moje nagone, me z razumom vklenili v čas, da moje bistvo sedaj plava, plava v toku neskončnega dialoga intrepretacij.
Spoznanje ni več mogoče, resnica je tišina, resnica je praznina. Mogoče je bilo le nekoč, takrat, v večnosti trenutka.
*

*
Vrnil se je!
Res je. Tisti mladenič, ki je po naključju našel ogenj, se je vrnil v podobi starca. Njegov obraz je bil prepreden z gubami, kronan s sivo plešo, ličnici pa si je prepleskal z rjavo barvo ilovice. Na hrbtu je nosil koš spleten iz lubja, v katerem je prenašal pokvečeno starko, komaj še živo, ki se je z usti dotikala njegovega uhlja in neprestano sikala vanj z razklanim jezikom.
Opazili so ga že od daleč, moški so pograbili sulice in se postavili pred ženske in otroke. Stopil sem korak pred njih.
Stala sta si iz oči v oči. Umazan je. Dvignil je roko in mu skušal očistiti lice, starec se je umaknil in se mu nasmehnil. Tudi sam sem mu pokazal zobe, čeprav ni občutil nobene nevarnosti.
*
Nobene nevarnosti? Nasilje, ki si ga bo dovolil starec, je na stežaj odprlo vrata dobremu in zlu.
*
S trohlo oljčno vejico, ki jo je držal stisnjeno v prstih, je starec v pesek pred njegovimi nogami zarisal krog.
Nek moški je premagal strah, se iztrgal iz skupine in z nogami planil na podobo, jo poteptal v prah, preden sem ga zgrabil za ramo in ga odvlekel nazaj, prvič začuden.
Vejica je ponovila svoj gib in očarani smo strmeli v znak.
Starka na njegovem hrbtu je v veter spustila suh hehet. Dvignil sem pogled, zazrl sem se vanj, on pa je iztegnil v zrak svoj prst, ga usmeril vase in rekel, Am.
S prstom sem pokazal nase in rekel, Am. Zmajal je z glavo, starka je zažugala s prstom, nato pa konico usmerila vame in siknila, Si.
S prstom je pokazal nase in rekel, Si. Prikimala sta mu. Člani plemena so postajali nemirni, prestopali so se na nogah, iz grl jim je uhajalo pritajeno renčanje.
Obrnil sem se in jo pogledal, njo, ki je smrčala tisto noč. Noht sem ji prislonil ob čelo in rekel, Vo. Starec je z dlanjo pričel tolči ob dlan, ploskal mu je.
Ponudil mu je vejico, vzel sem jo, z njenim koncem sem sledil že zarisanemu krogu, bolj trdo sem pritisnil, šlo je globlje.
*
Ločen. Odvzet povodnji čuta, za silo speljani čez plitve struge nagona. Kar je bilo prej nepretrgan niz podob, vtisov, občutij, prelivanja barv, teme in svetlobe, bolečine, ugodja, zvoka in tišine, se je nenadoma zaostrilo v zavest.
Med zavestjo in svetom je zazevala strašna praznina, ki jo je bilo nekoč tako preprosto zapolniti z zadostitvijo nagonu.
A čeprav praznine ni več moč zapolniti, nagon še vedno tuli od lakote, zavija kot sestradan volk, da vanjo jalovo mečemo, mečemo, mečemo, v to luknjo brez dna, jaz, ti, moje, tvoje, njihovo, naše, bilo je, bo, vsa ta slepa vprašanja, vse te neme odgovore – in še druge take stvari, ki so nam vsem jasne.
*

*
Starec je odšel, a dal mi je vedeti, da se kmalu vrne. Obstajati je postalo na trenutke skorajda neznosno.
Ovedli so se vsi člani plemena. Skoraj vsi – tisti moški, ki je s stopali skočil na krog, je ostal žival. Kot bi bil v pasti je renčal na tujce, ki so kar naenkrat ždeli okrog njega, in ker jim ni več znal zaupati ga je premagal strah, da je z divjim kričanjem pobegnil v gozd. Niso šli za njim.
Vo je moja ženska. Če se ji kdo približa, če jo kdo samo pregloboko pogleda, mu zagrozim s pestjo. Svinje lovim tudi kadar nisem lačen. Meso kopičimo na krvave kupe, ki privabljajo muhe in čez čas pošastno smrdijo, zato jih hitro zakopljemo. Ženske nosijo na druge kupe hruške, ki zdržijo dalj časa. Ko kdo preneha sodelovati z nami, to je, če umre, ga z laneno vrvjo obesimo na drevo globoko v gozdu.
Tako jim je svetoval starec.
Nisem ga razumel. Nečesa me je moral naučiti, preden je odšel, jaz pa se nisem mogel približati njegovemu ponujenemu odgovoru, dokler se nisem sam dokopal do vprašanja. Sledil mi je, risal tisti krog v tla in kazal nanj in kazal nase in mahal okoli sebe s tisto njegovo palico, in ženska na njegovem hrbtu je cvilila od neke jeze, jaz pa sem skomigal z rameni in počel stvari v prazno.
Starec je pleme pomiril z rokami, jih posedel po tleh in sredi njih na kup nanosil dračje. Zrl je vanje s pomirjujočim pogledom, ko je s kremenom kresal ob kremen in ko je zanetil ogenj, se je pleme prestrašilo, on pa je skozi ustnice spuščal zrak, ššššššššš, da so obsedeli pri miru. Kos mesa je nabodel na palico, ga podržal nad ognjem, nato pa jim ga ponudil v ugriz. Bilo je odlično.
Oči sem imel uprte v plamene, poskakovali so v čudovitih barvah, me greli v hladnem večeru, razkrajali les v siv pepel. Nisem si znal razložiti, preveč neverjetno se mi je zdelo, kot bi ne imelo mesta v mojem obstoju, v mojem življenju. Ko sem videl, da me opazuje, sem vstal, šel do njega in s celim telesom nekako vprašal. Kaj je vse to?
Vstal je, prijel oljčno vejico in v tla zarisal krog. Nisem našel potrpljenja, zahteval sem odgovor in ne spet iste norosti. Ženska za njegovim hrbtom je pokazala zobe, on me je nežno stisnil za ramo. Pokazal je krog. Prikimal sem. Pokazal je nase in mi predstavil sebe, kako gleda ta krog. Spet sem prikimal. Nato je s palico obkrožil najino obzorje in pokazal na krog. Na pol sem razumel. Nato je pokazal zahajajoče sonce, poloblo, ki je še štrlela izza oddaljenih hribov, pokazal svoje oči, pa spet sonce, in s palico obkrožil obzorje, pokazal na krog, in spet sonce, in sebe, ki gleda na krog, in sonce, ki gleda na obzorje.
Razumel je. Zjutraj starca in starke ni bilo več nikjer.
*
*
Bilo je neznosno, ker nisem bil več sam. Praznina je bila zapolnjena s soncem, ki me je opazovalo, vsak moj gib, vsako mojo misel, in lahko sem si predstavljal sonce, kako negoduje nad tem kar storim in nad tem kar mislim, kot sem jaz negodoval nad člani našega plemena, nad divjo svinjo, ki kruli v noč, nad nevihto. Mir sem imel le ponoči, pa še to bolj napol, takrat sem srepel v luno in zvezde, ki me niso pustile spati. Samega sebe in vse nas sem gledal z očmi, ki niso bile več moje...
* *
Vrnila sta se, a ne sama. Neznanski trušč je prebudil pleme, divja koračnica horde ljudstev, ki so hodili za njima me je vrgla na noge, me prestrašila iz sna. Ljudje, tujci, vseh barv in oblik, so za seboj po planjavi vlekli ogromno skalo. Oblak prahu in silno bobnenje je v srca plemena takoj vžgalo spoštovanje. Starec se mu je približal.
Spet je zarisal v tla znak in pokazal na skalo. Hotel je povedati, da bodo napravili velikanski krog. Skomignil sem z rameni, zakaj? Pokazal je proti nebu. Za sonce!
**
Za sonce! Bojni krik tedanjega človeštva, ki je uprlo moči danih jim teles v nekaj, kar jih je presegalo, ravno zato, ker jih je presegalo.
Tolikšna množica še čisto primitivnih ljudi na kupu je sprožila razvoj družbenih struktur, po nekakšni naravni logiki so udomačili svinje, jih z navdušenjem redili, pa ustvarili polja, na katerih so obdelovali pšenico, za potrebe gradnje so sekali gozdove, se zavoljo preglednosti družili v družine, družine družili v klane, učili otroke, lovili ribe, pekli kruh in kaj jaz vem kaj še vse – nasploh je povsod gomazelo od človeške dejavnosti.
Danes vemo, da so spomenik soncu čez čas načrtno zasuli. Morda se jim je stožilo po preprostem. Morda so se nadejali odgovorov, ker pa je sonce ostalo nemo, so menda mislili, da jih je izdalo. Morda...
*
Ko je bil gromozanski krog zaključen, si je starec zaželel njegove družbe. Govorila sta s kretnjami.
Rekel sem – pa sedaj?
Skomignil je z rameni – ne vem.
Namrščil sem obrvi – kako ne veš?
Ponovil je – ne vem.
Postal sem jezen – to smo storili za sonce, sedaj nas bo zagotovo gledalo bolj naklonjeno, nam bolj toplo svetilo, nas varovalo, nas vodilo čez temo...
Odkimal je z glavo – ne, sonce ne bo nič, ker se ga mi ne tičemo.
Vzrojil sem – kaj? torej si nam lagal in je bilo vse zaman, torej smo brez razloga na kup zvlekli vse to kamenje?
Zavzdihnil je – ne brez razloga. poglej. prej ni bilo na tem mestu ničesar, prazno je bilo, vsaj nam, ljudem. ko sem zrl v to praznino, me je čudila brezbrižnost tega prostora, ne le čudila, izzivala me je, mi celo grozila. sklenil sem se vžgati vanjo, ji nekako le dokazati, da sem. da smo. zato! zato jo bomo napolnili z imeni, gradili se bomo čeznjo in se na vse pretege borili za njeno priznanje. za priznanje, da smo.
Bolelo me je – sonce nas ne gleda?
Pokazal mi je zobe in še enkrat skomignil z rameni.
Vdal sem se, moral sem se vdati – torej nam ne preostane drugega... kot da gradimo naprej.
Prikimal je. Starka na njegovem hrbtu je ugriznila v rdeče jabolko, s prstom druge roke pa pokazala na veličasten krog.
»Kaj ni lepo?« je dejala s polnimi usti.

Z nasprotne strani gradbišča so se ob pogledu na prvo človekoskrunstvo iz grl ljudi izvili živalski kriki. Nek kmet je namreč z gorjačo do smrti potolkel redilca svinj, ker ta za navaden hlebec kruha ni hotel menjati kosa svoje mastne, mastne šunke.