1.

Kralj Minos na sredi sedi, na desni mladeničev devet, na levi pa devet deklet. Zadnja večerja. Verige so jim sneli z rok. V smrtnem strahu sedi osemnajst otrok.
»Jejte,« od njih terja.
Otroci, zlakotneli, po hrani celo pot z Aten so hrepeneli. Sedemnajststo prstov po hrani zgrabi, eni od njih, mladenki, pa se ponujeno gabi.
Lačna je, a od jeze kar sopiha in kralj se ji nasmiha.
»Ponos pritiče vam, Atenci zali, a da lakote ne bi poznali?«
Mladenka pa mu tiho, strogo odgovarja.
»Z rabljem ne bomo praznovali. Gnusite se mi, in smilijo se mi Krečani, s pokveko za vladarja.«
Kralj se glasno nasmeji.
»Tudi po usmiljenju ste znani. A blizu ti je smrt, menda ne pojdeš lačna pod mrtvaški prt?«
Mladenka se obrne in zazre se mu v obraz. Mrak čelo mu zagrne, v prsih pa ga stisne mraz.
»Vaš praznik je neslana šala, porok naših je ljudi trpljenja. Ne bom, ne bom, ne bodem praznovala, taka je cena mojega življenja.«
Dlan se stegne mu k nji grudi in gnus na njenem licu ga razhudi.
»Praznuj, atenska ženska, sicer bo, po moji volji, tvoja smrt peklenska.«
Kot kamen izklesana je njena strumna govorica, skrbno izbrana.
»Smrt je smrt in pred njo praznovati, ali za čast trpeti – na meni je izbrati, to moja je pravica.«
Kralj srdito plane.
»Naj prične se praznovanje, v prsa nam veselje kane, jutri bo prvo žrtvovanje.«
Okovani v trdi noči, obupujejo jetniki v ječi. Kralj par oči rumenih vidi v sveči in spati mu ni moči.
Navsezgodaj, že zarana, množica vsa je zbrana. Okovan v vencih cvetja, v zboru množičnega petja, kralj z njim vred prepeva in nazadnje ukaže znak, da prvi mladec stopi v blodnjak. Atenski otroci v strahu in osuplo, stojijo sred zabave, in ne mine desetina dneva, ko med praznujoče zbrane prileti nemoglo truplo, krvavo in brez glave.
Kralj oblastno se do nje sprehodi.
»Atenska mala, zadnja boš ostala, zadnja stopiš v labirinta vrata!«
Dekle pa se nič ne gane, strmi v obraz usodi.
»Ne bom ti mojih muk veselja dala, pa če pred očmi mi daviš brata!«
»Tako bodi!«
Mogočni kralj, kaj si daješ opraviti s to deklo, kaj ne bode koncem vse vseeno, nalij si vina v bokal, saj smo tukaj vsi za eno, da se ti ne bo zareklo!, ne razbijaj si betice, spoštuj dežele rodne pravice in tako je s tem! On govori sam s sabo.
Ljudstvo v sreči obhaja dan za dnem, ko hodijo v temo Atenci izmenjaje, kralj pa, za nobeno rabo, k prevzetni dekli pomika se smehljaje.
»Po katerem te imenu, deklič, tvoja rodna mati kliče?«
»Moje ime se te ne tiče.«
»Pa nič!«
Fojb Apolon, strelice Afrodite, v njegovem srcu ste ljubezni zasejale klice. Nje oči so ga zmagale, a s praznovanjem ljudstva ni več šale, kako otel bi to dekle pred temo prisege.
Obstajajo li kake šege? Da vzame jo za ženo, dasi na tujem rojeno, da ne bi dal dragulja pošastnem sinu v obed? Je li kak obred? Ne vedel bi, koga vprašati za svet. In osemnajsti dan se bliža.
»Otrok moj, ostane taka tvoja viža? Ne daš imena mi, ti mar je okrutno praznovanje, raje slediš bratstvu v zakol, kot da meni uresničiš sanje?«
»V kraljestvo Hada raje pojdem dol, kot da bi grela kamen v tvojih prsih, raje zveri sem v obedovanje, kot biti kraljica ljudstvu krutemu v srcih.«
Kraljeve solze spremijo jo v labirint, in množica v vrhuncu raja. Prignal je kralj, na svoji škodi, krvno maščevanje to do kraja. Sla pošlji gor skozi Korint, ukaže, dovolj Atencev je že padlo moji srčevi zablodi, to misli in ne laže.
»Tako bodi!«

2.

Mladenka strumno stopa skozi Dedalov kamniti dvor, proti osrčju, kjer jo čaka znameniti okrutni stvor in vendar ni strahu v nje duši. Venec zmagovavca nadnjo bo ležal, ko bo spala, vsaj v spominu, v atenske zemlje ruši. Prav nič ne bo se več jokala, ko bo pred zverino stala, se očetu ni sklonila, pa ne bo se njega sinu, tako je zdaj premišljevala.
Med ostrimi zobmi ji ležala bo gomila, pošasti se ne bode skrila.
Vodi jo poti korak v mračno meglo, že se sliši bikovo hropenje, nikjer ne obstaja smrti hrepenenje, a zdaj nič več ne bo zaleglo.
Zven verig jo zdrami, vonj mesa pošast premami, stopi bliže in si jo ogleda.
Stojita si z oči v oči, pošast prične zateglo.
»Fej, nadejal sem si boljšega obeda, ne pa kože in kosti, kaj se to pravi, da me lastni oče s tem shiranim dekličem gnjavi?«
Dekle pogumno dvigne dlan, jo položi pol-biku med rogove. Se spaček zdrzne, plane stran, v njenih očeh je prvič ugledal vse strahove.
»Bom večno sam?«
Dekle molči, stvor njej, sam sebi govori.
»Pustil te bom živeti, vsaj za okras, dokler ne pride spet poleti, da mi hitreje mine čas. Ne moreš mi ubežati, saj si v mogočnega kiparja pasti, saj ne zmoreš čez zidove zrasti, dokler te hočem, si v moji lasti.«
Spregovori mladenka prvekrati.
»Umreti sicer nočem, a prišla sem v smrt. Žalosten si spak, tako strahotno grd, da lastni oče te je vrgel v večni mrak.«
Udari bik v zid s kopiti.
»Tišina, ženska, tu ne čaka te milina, daj krvi mi piti!«
Do nje pride, čekan ošiljen v prst ji zbode, pije izvir rdeče vode.
»V kraju si, kjer smrt se z grozo snide, ne dam ti misliti, da kdo, ki sem vstopi, kdaj odide!«
Minotaver, strašna zver, v rumenkastih očeh podobo svojo gleda. Nato pa vsak večer, ko dan v snu premine, razkriva se mu lastna beda. Vsak dan se v pogovor z njo zapleta, vsak dan manj se mu cedijo sline. Naj bo mladenka zdaj in vekomaj prekleta, pošast zapadla strašni je bolezni.
Na tem svetu pak ni hujšega, kot podivjan je utrip srca, ko se utaplja v ljubezni.
V divji bes ga strast občutja peha, in kričanje ponorelo kaj slaba mu je uteha.
»Naj se vidi! Naj se ve! Žalostna pošast se je šibkem srcu vdala. Nikdar ne bo več mirne duše praznovala, pa naj devic bo polna miza! V moji glavi vlada srčnega upora kriza, in kakor piramid je polna Giza, tako polno je želje moje srce. Kako ti je ime?«
»Ime mi je Iza.«

3.

V bistrem studencu se dan za dnem je vdajala žeje sili. Stradež pa jo peha v bledico, vsak dan bolj jo tare glad. Bik jo gleda kako hira, strah ga je, da videl bo, kako umira.
»Iz srčne želje ti ponudim in storim to rad. Moje, kravje stegno, dam ti za sladico.«
In mladenki se pošast zasmili.
Zver pa trga in na vse grlo kliče, bodite zunaj vsi prekleti, zidovi so mi sreče priče, s kremenom kremen zdaj kresa, da ogenj žoltavi zaneti, vrže nanj svoj kos mesa in že se peče.
Nato mladenka reče.
»Preden v moja usta gre ta hrana, pred obličjem božje pravice, obljuba mi bo dana. Dokler sem tu, poješ ne več atenskega fazana, ne sorodne mi device.«
»Pri moji duši se obvežem. Dokler na svetu obstojiš, svečano ti prisežem, za vsak kos mesa voljan sem dati nešteto ti obljub.«
Poje, vstane, mu na čelo da poljub.

4.

Minotavra gonobil je časa strup. Leta so vrtela se naokrog, hiral je, se rogovi so pričenjali mu tresti, stal je kaj majavih nog. Ljubezni res ne da se jesti.
»Konec se mi bliža. Če me lakota ne vzame, vzela me bo griža.«
Ogenj v nje očeh se vname.
»Rojen kot stvor si v temo bil pogubljen. Zdaj pa ljubil si... In bil si ljubljen.«
Vstane in ga objame.
Živalska sla jima zapluje po telesih in če se ne snideta več prej kot v nebesih... Bik devico vzame.
Na vrhuncu njunega življenja, ko v nič spuhtijo trenutki trpljenja, ko se jima duša med zvezde pne, ko se premikajo goré, ko se vsak v drugega in vsak vase zazre, takrat si bik prsa poreže, s kremplji si v notranjost seže in na ogenj vrže svoje srce.
Kot sveče plamen se upihne, minotaver leže in izdihne.

5.

Novo življenje je bik zasejal. Iz glave mu trohle cel grm je pognal. Prelesten vonj polnil je kretske nosove, dekle pa je strto bralo cvetove. Davno lahko bi ušla, lahko pobegnila, izhod iz pasti ji je držal spomin. A kaj je storila? Ostala je z njim.
Še zadnjič bogovom je tu pomolila, nad grobom je stala, nato se obrnila.
Plane ven iz izhoda, sonca belega dan, to je svoboda.
Sedaj pa stran! Stran!
A nekdo ji sledi. Rane srca mu še stare žare, kralj Minos še spomni se njenih oči.
»Kako ti je ime?«
»Ti, ti, ti si kriv, kako bi ne bil?«
»Kako ti je ime?«
V gonji prižene do belih in strmih jo sten. Zdaj mu pove!
»Kako ti je ime?«
V prazno stopi njen drobni korak, objame jo svež in krepak morski zrak, pade v globino spenjenih pen.

6.

Zbudi se na obrežju mesta Aten.
»Hvaljen bodi morski vladar, tu je moja domovina, življenje dal si mi v dar.«
Vrtel se, obračal, se obrnil je svet, konec storilo je zimskemu mrazu, povila je sina, in bil je kot cvet. Ponesla si ga je bliže k obrazu – hvaljena bodi moč spomina – ostal ji je le vonj jasmina.