»Pojdiva, Henrietta.«
Nežno jo je prijel za roko.
»Luc, Luc, samo še malo. Še enega, kaj? Bova še enega?«
Točaj je z mastno krpo loščil vinske kozarce. Krčma je polagoma tonila v tišino. Kdor še ni odšel v hladno noč je s pobešenim pogledom šepetal prijatelju, oči so se jima zapirale. Postajal je mir.
Luc, ki je že vstal, se je majavo spet usedel. Vdano je tlesknil s prsti in Henrietta se je nasmehnila. Kupici žganja pred njima sta se napolnili, Luc je segel v žep, potresel s kovanci po točilnem pultu.
»Salut!«
»Salut.«
Spraznila sta ju in cekini so izginili. Gromek smeh je odjeknil nekje v kotu pa takoj poniknil. Točaj je nehote pogledal tja, se zastrmel v prazno. Loščil.
»Kje je moj klobuk?« je vprašal Luc.
Henrietta si je dala roko pred usta, da bi zadušila smeh. Kolcnilo se ji je.
»Tepec, na glavi ga imaš.«
Prej, ko se je namenil oditi, si ga je nadel. Z roko si je šel sedaj čez čelo, ga snel in postavil predse, dlani je položil čezenj. Namuznil se je samemu sebi. Pogledal jo je, tudi ona se mu je smehljala. V šali je naglo švignil z roko in ji s prstom frcnil čepico z glave. Temni kodri so vsevprek zaštrleli preden jih je poteptala z dlanjo. Sapo ji je vzelo.
»Luc! Luc! Takoj jo poberi, takoj.«
Nasmeh ji je silil na ustnice, ko se je ozirala naokrog, če kdo gleda. Čepica se je zakotalila pod bližnjo mizo, za katero ni bilo nikogar. S hrapavim palcem ji je šel Luc po licu, skušala se je zdeti karajoča, a jo je meglilo žganje.
»Pobral jo bom, ko bova šla.«
Še vedno je tiščala kodre navzdol, prijel je svoj klobuk in jih pokril z njim. Odmaknil se je in si jo ogledal, zardela je, takoj nato pa sta staknila glave in se smejala drug drugemu v rame. Točaj je končal s kozarci, lotil se je pulta, krožil je po njem, mrko zrl vanju.
Obris se je iztrgal iz polteme pri zadnjih vratih in stopil pod luč leščerbe. Star moški, brkov in gub, temne obleke in malce nerodnih očal je previdno stopil za njunim hrbtom, se z roko na križu sklonil, pobral čepico, jo pomolil Henrietti.
»Gospe.«
»Ah, hvala.« Poplačan je bil z nasmehom, Luc je priprl oči in malenkost sklonil glavo.
»Lahko noč.« Lahko noč, sta odvrnila, točaj je zamrmral, s krpo potegnil vzdolž pulta. Henrietta je Lucu vrnila klobuk in si poravnala čepico, vrata so se v prepihu zaprla in zdramila nekaj spečih glav.
»Pojdiva,« je rekla.
Vstal je, ji ponudil roko, prijela ga je pod njo in se stisnila obenj.
»Lahko noč.« Nihče se ni oglasil.
Luc ji je pridržal vrata in jih pazljivo zaprl za seboj. Stala sta v jasni, hladni jesenski noči. Veter se je okrepil, vendar še ni izgubil mlačne mehkobe, ni se še otresel kislih vonjav mesta, ni bril, ni grizel, le kodre ji je porival čez čelo, na oči, da si jih je neprestano odmikala z dlanjo. Vseeno jo je Luc prijel okoli pasu in se z drugo roko krepkeje ovil v svoj površnik.
Napotila sta se domov, skoraj tiho, mrmral je neko pesem.
»Luc, ustaviva se pri pomolu.«
»Henrietta, utrujen sem.«
Zazrta je bila v njegovo levo lice, on je ni pogledal.
»Jutri je nedelja. Ne greš v tovarno, dolgo boš lahko spal. Naredila ti bom zajtrk, ocvrla ti bom jajce, skuhala kavo. Prinesla v posteljo, ko se boš zbudil.«
Blago je privihal ustnice.
»Toda ti delaš.«
Odmahnila je z roko.
»Šele popoldne, po kosilu. Morda mi celo ne bo treba, če bodo šli vsi skupaj na izlet. Ampak mala Lili je čez teden zbolela, če ima še vročino, bom morala. Z njo je zabavno, tako prisrčen otrok je.«
Nasmeh mu je zamrl, sunek vetra mu je zavihal klobuk.
»Ah Luc...«
Poravnal si ga je. Se otresel neke misli in jo naklonjeno pogledal.
»Proti pomolu, torej.«
Zavila sta v stransko ulico, do nabrežja, se sprehajala ob klokotanju čolnov, ki so v zibanju stiskali reko ob zemljo.
»Poglej Luc, kako je lepo.«
Kimal je. Luči z nasprotnega brega, ulične svetilke, okna nespečnežev, pročelja krčem, so dvakrat odmevale, narezano so odsevale v brazdah reke in zvezde na nebu so jim držale ogledalo. Vse okrog pa tema, modrikasti obrisi streh, sence praznine. Od nekod je veter prinesel petje pijanih mornarjev, zadušil ga je nasprotni sunek, v tišino.
Luc je čutil njeno mehko, toplo telo ob svojem, poznal je njen vonj. Bila sta sama.
Prispela sta do konca. Reka je tu naredila okljuko, betonski pomol se je zažiral vanjo. Henrietta se mu je iztrgala iz rok in previdno stopila do roba.
»Pazi, da ne padeš.«
Pomaknil se je za njo in roko držal v zraku, se je skoraj dotikal, pazil nanjo.
Gledala se je v odsevu in se ravno pravi čas prijela za klobuček, zapihal je veter, da jo je zazeblo, da je stopila korak nazaj, v njegovo naročje, se obrnila proti njemu.
Za njim, malo višje na bregu, je pod krošnjami dreves svetila luč. Pozorneje je pogledala.
»Luc, nekdo je tam.«
Obrnil se je.
Videla sta senco stojala in platno na njem, plamen oljenke, ki je trepetal v vetru in premetaval svetlobo v zasilnem zavetju slikarja. Prek roba je pokukal njegov pogled in se spet skril, obraza mu ni bilo moč razločiti, Henrietta je videla le pramen rdečih las.
»Misliš, da naju bo naslikal?« je navdušeno vprašala, toda tišje, da je ne bi slišal.
Luc je skomignil z rameni.
»Ne vem. Ne verjamem.«
»Greva pogledat?«
Stala sta obrnjena proti njemu.
»Zakaj?« je vprašal.
»Da vidiva.«
Z roko je podčrtal obzorje.
»Saj vendar vidiva, kar vidi on.«
»Da vidiva, če bo naslikal naju. Sploh pa to ni isto,« mu je odvrnila.
»Rajši ne.«
»Zakaj ne?« je vprašala.
»Najbrž noče, da bi ga kdo motil. Umetniki potrebujejo mir.«
»Tega pa ne veš.«
»Ne vem.«
Še enkrat je pogledal, vendar ni dajal vtisa, da bi ju opazil. Nista se opogumila, stala sta pri miru, za trenutek v tišini.
»Jaz pa mislim, da naju bo,« je rekla, »tebe in tvoj rumen klobuk, tvojo suknjo, tvojo krepko postavo...«
Prekinil jo je.
»In tvoje štrleče kodre, ujete pod to smešno čepico, in tvoje zasanjane oči, tvojo nežno polt in tvoje dolge prste.«
»Luc!«
Udarila ga je po ramenu, se zasmejala, nadaljevala.
»Na sliki bova, midva, Luc in Henrietta, prav taka kakršna sva. Najprej bova visela v galerijah, kjer si naju bodo izpod čela ogledovali gentlemeni v črnih frakih, modrovali o nama ob luči svetilk in dimu cigaret, in premožna stara gospa bo postala pred nama, kakor nikoli ne bi če bi midva zares stala pred njo, potem pa, veliko, veliko kasneje, ko bova na ladjah prepotovala že cel svet, se bova znašla v kakšnem svetlem muzeju, pred množico radovednežev v pisanih oblačilih, ki se bodo spraševali kdo sta ta dva človeka in kaj počneta tu in kakšno življenje sta imela... in vendar nihče, prav nihče, Luc, ne bo vedel, da tudi midva gledava njih.«
Luc je pomolčal. Roko je postavil ob bok, nezavedno se je je oklenila.
»Pojdiva, Henrietta.«