Vrnil sem jo v knjižnico, tisto čudno knjigo. Do danes nisem mislil nanjo in ne vem od kod se je prikradla spet nazaj v moj spomin. Kaj si hočem povedati s tem?
Sem strasten bralec, bi odgovoril, če bi me kdo vprašal, kakšen bralec sem. Vprašal sem se sam. Da se lahko pohvalim, najbrž. Veliko sem jih že prebral, še več prelistal in nekatere celo po večkrat. Pozorno, površno, kdaj pa kdaj navdušeno, redko očarano, pogosto pa zdolgočaseno in z mislimi na nekaj čisto tretjega. Za strastnega bralca se štejem le po količini prebranega, po vrednosti sem verjetno tam nekje vmes. Med modrijanom in bedakom. Kakor prebereš.
Ampak tiste knjige pa nisem razumel. Vem, listal sem jo na večer, pod lučjo, obračal liste kar tako, zaman. Kadar se mi zgodi kaj takega, me to po navadi ne tare preveč, saj je knjig vendar polno, povsem preprosto je kakšno drugo, malce bolj lahkotno, vzeti v roke. No, ne bom tajil, da je bilo pri tej drugače. Bolščal sem v tiste črke in se ukvarjal sam s seboj. Poslinil prste in obrnil list, sredi stavka, samo da bi bilo čimprej konec. Kot bi bila moja dolžnost, da jo vsaj prelistam, preden jo nesem nazaj. Zdaj, ko pomislim, se mi zdi, da sem se je lotil povsem napačno. Nekaj sem ji hotel dopovedati, nekaj, kar mi je že od prej tičalo v glavi in ker se ni prav nič skladalo z njeno vsebino, sem dal prednost sebi in poslušal svoje misli, njene stavke pa prezrl.
Nisem človek, ki bi poslušanju samega sebe zanikal očitno kakovost, toda zakaj mi je kar nenadoma žal, da nimam niti najmanjšega pojma, kaj je v njej pisalo? O čem je govorila?
Imela je mehke, modre platnice, zaradi katerih sem si jo sposodil. Med kupom knjig sem jo začutil in povlekel ven, ne da bi jo ošinil s pogledom. O njej so sodbo dali le prsti, in to res morda ni najlepši način, kako se spoznati s knjigo, a je takrat zadostovalo. Toliko bolj sem bil potem razočaran, ko sem ugotovil da je potiskana z drobno, skorajda nečitljivo pisavo na rumeneč star papir dvomljivega vonja. Listi so bili tako trdno zbiti skupaj, da sem moral biti skrajno nežen, ker bi jih pri obračanju sicer strgal, palec in kazalec pa sta mi v usta z njih nosila okus po slanem.
Kako čudna knjiga! Ko sem se tako po sili pretihotapil do zadnje strani, sem jo brez premisleka vrnil knjižnici, le da me sedaj razjeda radovednost.
Pozno ponoči sem jo še držal odprto. Postajal sem zaspan in veke so mi lezle skupaj. Preko dneva namreč nimam veliko časa za branje, takrat skušam živeti. Zato si v temi kvarim oči z bralno lučko. Napise v daljavi že težko razločim in to pomeni, da bom potreboval očala.
Naokrog bom hodil kot ubog očalar, ker se ob slabi svetlobi trudim z drobcenimi črkami, pa se nazadnje niti toliko ne potrudim, da bi iz njih razbral kak pomen! Včasih se resno razjezim sam nase.

Ker cenim svoj duševni mir, sem šel danes v knjižnico. A imate tisto knjigo, ki sem jo zadnjič vrnil, sem vprašal prijetno priletno gospo, knjižnega pastirja. Katero, je odvrnila brez odtenka, očitno vajena takšnih poizvedovanj. Ne vem ji naslova, sem dejal in se zazrl v tla. Nič ni rekla. Modra, z mehkimi platnicami, rumen papir in majhne črke, sem govoril potihem, spominjajoč se, bolj sam sebi. Zdi se mi da vem, katero misliš, in oči so se mi zasvetile, ko je spraševala računalnik.
Izposojena je.
Kako izposojena?
Izposojena.
Kdaj se pa vrne?
Najkasneje čez en teden, če ne bo zamude.
Odtaval sem brez zahvale in pozdrava. Olika se ne znajde v živčnih stanjih.

Še vedno mislim nanjo in drugih knjig se ne dotaknem. Dopuščam možnost, da se mi blede, da me je v vročičnem hrepenenju naplahtala domišljija, toda dokopal sem se vsaj do vzroka, zakaj mi tako vztrajno leži na duši. Prisegel bi, da sem se spomnil njenega posvetila, a morda sem ga le sanjal. Takoj na prvi strani je pisalo – zate. Zame. Kup strani potiskanih samo zame, jaz pa sem si dajal opravka s samim seboj in jih sploh nisem prebral. Kakšna neumnost!

Je že nazaj?
Ne vem. Počakajte trenutek, da pogledam.
Počakal sem trenutek.
Ne.
Kako ne? Saj je vendar minil že skoraj cel mesec!
Poslali smo opomin.
Opomin, opomin! Kdo jo ima?
Tega vam ne smem povedati.
Nesreča vseh nesreč, da se to dogaja ravno meni! Tam sem stal razburjen kot nevihtni oblak, mlel v sebi maščevalne misli, zamolko grmel iz grla in bliskal z očmi. Nek nepridiprav, nebodigatreba mi jo je zgrabil, odnesel domov, zdaj mi je pa ne vrne. Zagotovo ji sedaj kak osamljen starec, nespodobne osebnosti, s slinastimi parklji cefra liste, ko jo jemlje v posteljo. Ali pa je neka nepismena zgaga z njo podložila kruljavo mizo in nesramno podvrgla knjigo suženjstvu uporabnosti! Tuji mi prsti uživajo njene mehke platnice in zame je postalo zanj, za nekoga drugega, ker sem bil tako sebičen bebec, ker ji nisem prisluhnil...

Jeza je hitro usahnila, zdaj tonem v žalost. Smilim se sam sebi, ujet v praznino, v kateri ne morem brati. Dnevi se vlečejo kot razkuhani špageti, brez omake, brez okusa. Minejo, kot da jih sploh nikoli ne bi bilo, prazni in za nič.
Vsak ponedeljek nadlegujem gospo v knjižnici, ima me že poln kovček, grdo me gleda in se mi celo izmika, a ne odneham. Opomini so vsi plačani, knjige pa od nikjer. Ponuja mi druge, nove, stare, bolj zanimive, bolj privlačne, mojstrovine in uspešnice, toda zmajujem z glavo. Te niso zame, tisto hočem.

Danes je vsega konec. Spet sem šel tja, pa mi je povedala, da je knjiga odkupljena.
Kako odkupljena?
Odkupljena.
Se to sploh sme? Tega ne bi smeli dovoliti!
Veste, včasih se zgodi. Če se knjiga recimo poškoduje ali izgubi, druge rešitve ni.
Srce mi je za hip zastalo, ko sem zaslišal poškoduje in udarilo hitreje, ko sem pomislil, da jo je tat izgubil. Zasanjano sem se videl, kako jo rešujem iz smetnjaka, ali vso prašno ugrabim izpod naslonjača, poln opravičil za moje bedasto ravnanje...
Mislite, da je izgubljena?
Nagnila se je k meni...
Največkrat se primeri, da je izposojevalcu knjiga strašno všeč in bi jo imel rajši zase, pa se izmisli da jo je nekje založil, jo plača in obdrži. Ne vem, če je tudi v tem primeru temu tako, a glede na vaše postopanje okrog te knjige, bi bila to kar verjetna predpostavka.
...in me pahnila v obup.
Ni bilo več dvoma. Edini, ki jo je izgubil, sem jaz.

Moja mehka modra knjiga. Vem da sem s teboj pregrdo ravnal, da bi te še smel klicati moja. Pa te bom vseeno. Odkar sem te vrnil je moje življenje votlo. Nisem se zavedal, da bo tako z menoj, ker nisem med tistimi ljudmi, ki znajo sebe dobro razumeti. Razumem pa, da sem si sam nakopal nadse to gorje in da si ga verjetno tudi zaslužim. Čeprav ti najbrž zame ni kaj dosti mar, ti moram povedati, da si enkratna knjiga in da se ti opravičujem za moja napačna dejanja. V knjižnici nimam več kaj početi, vse druge knjige so sive in od njih veje vonj po pajkih.
Če bom imel to srečo, da te še kdaj primem v svoje roke, bom pozorno prisluhnil vsemu, kar imaš povedati. Brez tebe sem tako osamljen.