Včeraj, med peto in šesto uro popoldne, je na poti domov izgubil obraz. Nikoli ni zares verjel, da bi se mu to lahko zgodilo, toda dovolj je poznal lastno raztresenost, da je o tem že premišljeval. Precej površno seveda, le v smislu, oh, to bi bilo pa res neprijetno, kakor da bi v glavi že snoval otipljive odgovore na probleme takega primera. Včeraj pa...
Sprva sploh ni ničesar opazil. Vse se je dogajalo kot ponavadi. Noben sosed mu ni vrnil pozdrava, nobeno dekle mu ni pogledalo v oči. Otroci so se zaletavali vanj na svojih malih kolesih, brez opravičila. Ko se je spotaknil ob stopnico in se nasmehnil sam sebi, so mimoidoči zrli vanj s prezirom. Kot ponavadi.
Zarožljal je s ključi, bolj kot je bilo potrebno, da bi ga sostanovalec lahko slišal in se oblekel, če je bil slučajno nag, ali kaj podobnega. Vstopil skozi vrata, rekel, jaz sem. Sezul čevlje, obesil plašč na kljuko. Si v ogledalu popravil pričesko in se zgrozil, ker ni imel obraza. Šel si je po žepih – kovanci, zmečkani računi, kepice nitk – v plašču ničesar, pokukal je še v čevlje, jih obrnil naokrog in potresel, a je le pesek letel ven iz njih, obraza pa nikjer. Zavzdihnil je, prekleto, pa ravno sedaj. Nazaj bo moral, brskati po grmovju, spraševati ljudi, ste kje videli moj obraz. Imeli ga bodo za norega in ga strpali v prisilni jopič. Malo verjetno, si je mislil, najbrž me bodo samo preslišali in šli svojo pot. Toda strašno je bil utrujen, kaj ko bi prestavil na jutri. Tako ali tako je že mrak in še megla je legla. Zjutraj ga bo našel, ko bo dan, v takem vremenu se res nima smisla iskati.
Zato je skomignil z rameni in šel v kuhinjo. Sostanovalec se je nasmehnil, ga presenečen pozdravil, naveličal se je bil že vedno istega človeka. Ponudil se je, da mu ocvre jajca in mu nato nesramno razlil rumenjak. V zgornjem nadstropju so se drli otroci, večerjala sta v tišini. Nihče ni pomil posode, ostanki jajc so se sušili na ponvi, potrebno bo veliko truda, da bo spet čista.
Lahko noč, sta si rekla bolj iz navade in se odvlekla vsak v svojo sobo. Njegove žaluzije so bile pokvarjene, zato se uličnih svetilk ni dalo odgnati, z mrliško bledo svetlobo so stikale okrog njegove postelje. Z dlanjo si je moral pokriti pogled, da je lahko zaspal in sanjal izposojene sanje.
\
O obrazu, seveda, preveč pomembnada bi ga sanje preskoči-hop-ogledalo in on v njem, vse običajno... nenadoma pa nenavaden občutek, praznina
kot bi ne imel več on obraza prazen, prazen, samo še v odsevusmeji se, smeji. Ogledalo ima obraz ti pa ne, on pa ne ogledalo je on on pa nekaj čisto drug ega zbij to ogledalo, se ne da, ogledalo se upogne in stopi, kot jajce rumenjak se zlije v čevelj kam pa kam kdo? Primi ogledalo zagrabi ga s prsti povezni si ga na glavo vsaj nekaj vsaj drugi se bodo videli če že tebe ne bodo, morda pa je tako prav, a je preveč mastno in spolzi okopaj se v odsevu svojega bivšega obraza ti mazač ti presneti, okopaj se
v modrem morju brez svetlobe. In plavava
Zdaj plavava
v reki požiralki, v
, prav nesrečno si jih izgubil, kaj boš pa
breznu gub, ki si jih izgubil
sedaj?
Zaj. na
\
Budilka je zaspala, on pa se je zbudil prepoten. Slekel si je pižamo in pozabil sanje, oblekel se je v nekaj udobnega, toplega, ravno pravšnjega za v ostro hladno jutro. V ogledalu ni bilo nikogar, zato se je spomnil, kaj mu je storiti. Umil si je zobe in se kar takoj odpravil, brez zajtrka. Sostanovalca ni bilo na spregled, morda je še spal. Za seboj ni zaklenil, za vsak slučaj.
Bril je mrzel veter, zato je pogrešal svojo brado, ko je stopal po lastnih stopinjah, bledečih na soncu. Ljudje so se grabili za ovratnike in se stiskali k tlom, starim gospem je dvigalo krila. Oziral se je na levo in na desno, precej brez sreče. Nekje je cvilil čajnik.
Piščalka je parala zrak, policaj je v obraz postajal zabuhlo rdeč z izbuljenimi očmi. V daljavi je opazil malo deklico, skodranih las, ki je v pesti gnetla kepo plastelina. Šel je proti njej in med njenimi prsti opazil svoj nos tik preden ga je zmečkala skupaj z obrvjo. Iztegnil je dlan, vrni mi ga, je dejal. Ne dam, se je nasmejala. Daj no, malce naveličan. A-a. Zgrabil jo je za ramo in ji ga skušal iztrgati iz rok. Zakričala je, mimoidoči so planili nanj in ga tolkli s torbicami po hrbtu, spustil je pa ni. Prihitela je njena mati in ji v smehu zaklicala, vrzi, vrzi. Deklica ga je zalučala proti njej, a se je iz strani vzel črn pes, ki ga je z gobcem prestregel v zraku in mrknil v visoko travo. Le njegov rep je mahal v zrak, pa še ta je kmalu izginil.
Spustili so ga, ga potrepljali po rami preden so šli vsak po svoje. Deklica je skomignila, rekel ji je, da se je zmotila. Oprosti je obvisel v zraku.
Psa ni imelo smisla iskati, odmahnil je z roko in šel domov. Njegov obraz je bil sedaj zagotovo že zakopan v zemlji, skupaj s kostmi in pasjimi kakci.
Medtem ko ga ni bilo se je sostanovalec odselil, v stanovanje se je naselila družina priseljencev, ki niso govorili njegovega jezika. Pustili so mu vzeti nekaj oblek, a ne vseh. Potrebovali so jih tudi oni. Nanj naslovljena kuverta na predpražniku je držala v sebi čestitko za rojstni dan, brez podpisa. Vrgel jo je stran.
\
Iskala ga je, povsod ga je iskala, človeka brez obraza. Sebična packa sicer, a baje umetnica, zato se ji je marsikaj oprostilo. Bila je prazna. Tako kot njena tihožitja, neme, mrtve slike hladnih barv. Prazni pepelniki, prazne steklenice, votle lobanje, strti cvetovi. Vse izsrkano, izžeto. Naslikano v skladu z njenim prepričanjem, da je vse skupaj ena velika laž, in da so najbolj sive laži tiste najbolj iskrene. Zato je čopiče pomakala v razmočen pepel in po platnih brusila premog. Nek kritik, debelo samovšečen mož, ji je na prvi razstavi dejal, da so njene slike kot ljudje brez obraza, kar ji je seveda izjemno godilo.
Potem pa tisto iskanje, kako se preseči, kako napredovati, kam naprej po poti, in živčni zlomi, spolni razvrati, samouničenje, vse take reči. Treba ga je najti, si je nazadnje dejala, tega brezobraznega človeka. Čeprav ni vedela, ali sploh obstaja. Večkrat je bila celo prepričana, da ne, pa je to takoj naslednji dan pozabila. Kurja pamet.
Po anonimnem namigu ga je končno našla v naročju njegove družine.
\
Tam se mu je, priznajmo, slabo godilo. Kar nenadoma so ga spet imeli radi, in še toliko bolj, ker jih je brezobličen spominjal na dete. Na človeka na začetku, tisočerih možnosti, vseh ciljev odprtih, neizmernega potenciala, neslutenih priložnosti. Tudi družine ustvarjajo svoje umetnine. Pa so zavihali rokave, vsi opiti od stvarjenja, stric je s hrbta prispeval kocine za možate obrvi (bil je eden redkih ljudi, ki je kult Brežnjeva jemal smrtno resno), babica je zastavila protezo čvrstih zob (kot jih ima tisti mladenič na televiziji v nedeljo zvečer), oče mu je z dleto stružil odločne poteze (dedek je imel tako odločen obraz, ko je bil mlad, ah dedek, očetu nisi nikoli izkazal ljubezni, še sedaj nosi brazgotine...) in mama mu je iz spominčic iztisnila nežne, sanjave oči (točno take kot jih je imel njen prvi fant Marko iz Dobrave). Sestrica mu je s šminko pacala ogromni ustnici (gu gu, gu gu), ki jih je dedek z radirko obrisal v ravni črti (''da boš končno dedec!'').
\
Takega ga je našla, vsega spačenega. Ko je taval sam po vrtu pred hišo in obenem malce plel se mu je brez besed približala, mu populila obrvi, izbrisala nesnago in zgnetla njegovo lice nazaj v gmoto brez oblik. Hotel jo je poljubiti, pa se mu je odmaknila. Samo naslikati te hočem, je rekla. Rad bi se ji nasmehnil. To pa ni mogoče, ji je odvrnil, saj me sploh ne vidiš. Seveda te vidim, se je zlagala.
\
Ampak potem sta se imela pa kar v redu. Živela sta skupaj s prašnimi mački v zapuščeni vili nekje na mestnem robu. Z majavega balkona, kjer sta se nastavljala soncu in kadila njene umetniške cigarete, sta imela lep razgled na rečni breg. Reka, ki je poprej že obredla vse odtoke, je vsa umazana s seboj proti morju nosila iztrebljene duše, mutantske ribe v njej pa so ju sumničavo opazovale s svojimi petimi pari oči. Ker je veter vedno pihal vstran, je tudi smrdelo drugam, kar ju je veselilo.
To poletno idilo so prekinjali njeni živčni izpadi, ko je iz njemu neznanega razloga pričela kričati in psovati in razbijati pohištvo, da so mački pihali in praskali in bežali na vse strani. Navadil se je brezdelja, udobne lenobe, zato se ni dal motiti, čudil pa se ji je vendarle. Pa kaj ti je? jo je spraševal, in ko mu je odgovarjala na pamet, je zavzdihnil, bolje da ne bi vprašal.
Žrla jo je tista laž. Ne zaradi laži same, ni ji bilo namreč težko lagati, ampak ravno zaradi tega, ker v tem primeru ni hotela. To je bil ves namen. Hotela ga je resnično videti. In njene slepe slike so bile, milo rečeno, obupne, česar se je sama dobro zavedala, on pa ni razumel umetnosti in je vsemu govoril, meni je všeč, kar jo je še bolj razbesnelo.
In sta se vdajala dialogom demonov – on ni vedel, kaj ona sploh hoče, ona pa mu tega ni smela povedati, in je morala to celo skrivati. Dober recept za polom, kot najbrž vsi dobro vemo.
\
Kje drugje kot pri večerji?
Obedovala sta v tišini, sprva. Njegov nož je škripal po krožniku, ko je rezal kos mesa, kar jo je skominalo, in kar je na plano privleklo še vse ostalo, kar jo je skominalo. Njegov odnos. Njegovo leno rit. Njegove patetične stavke, izrečene kar tako in namenjene nikomur.
Poglej me, mu je rekla.
Grižljaj mu je zastal, toliko izkušenj je že imel z njo, da je vedel, kaj se obeta. Pogledal jo je.
Ali me ti sploh vidiš? mu je rekla.
Prikimal je s polnimi usti.
Mislim, zares vidiš.
Ni vedel točno kam meri, ampak je vseeno napol pomigal z glavo.
Sploh me ne vidiš, mu je zabrusila in zabodla vilico v zrezek, da je lahko mahala z rokama.
Vedel je, da bo s tišino najlaže prebrodil, ampak prav v tistem trenutku je bila tišina najslabša možna izbira.
Ali me ti sploh slišiš? Ali me sploh slišiš sem ti rekla.
Slišim, je rekel s polnimi usti. Švišim.
Ne vidiš me, ne slišiš me, tudi razumeš me ne. Kaj sploh počnem s tabo?
Gledaš me, je tiho dejal, za navdih.
Izgini, njen pogled je bil mrtev. Poberi stvari in čevlje in cunje in se poberi.
Obsedel je, čisto pri miru.
Izgini mi izpred oči s tem prekletim, ušivim, polizanim obrazom.
Tu se je pa končno razburil, ampak saj ga sploh nimam, in spet pohlevno dodal, kot bi se ustrašil lastnega glasu, izgubil sem ga nekje.
Izgini, je zakričala, odjeknilo je po prostoru. Izgini!!!
Njeno telo je popustilo živčni razrvanosti, nalezlo se je uničevalnega vzgiba in ker v človeku brez obraza ni našlo tarče, je srd usmerilo vase. Zgrabila je vilico.
Da te nikoli, tu se je zabodla v desno oko, več, pa v levo, ne vidim!
Tesnoba se je naselila vanj, otrpel je na stolu. Kri se ji je ulila iz očesnih duplin in ko je z glasnim žvenketom vilica treščila po tleh, je nenadoma osupla zavzdihnila.
Moj Bog! je rekla. Vidim te! Vidim te! Kako si čudovit, o moj Bog, kako si čudovit!
\
Če njegovemu portretu podam objektivno oceno, moram, čeprav nerad, priznati, da je napravila nekaj veličastnega. S tem so se strinjali tudi kritiki, ki so nato z lastnimi usti v sfero kulturnega vpeljali šepet, da nekje med njimi tiči prava pravcata moderna mojstrovina. Kot je pri šepetih v navadi, so se ti razglasili v govorice, ki so završale med naklonjeno javnostjo, in nato skozi kanale medosebnih klepetanj prerasli v odkrito govorjenje ljudstva. Ko so mediji naokrog raztrobili novico o fantastičnem tandemu slepke in človeka brez obraza, so svoje dodali še sifilitični filistri, ki so drugim sifilitičnim filistrom s kričanjem na uho zagotavljali, da je umetnost stopila čez prag nove dobe novega veka nove epohe novega človeka. Njej je vse skupaj prijalo, čeprav ni ničesar videla, njemu pa je bilo precej vseeno, ker ga še vedno ni nihče opazil.
So pa zato trume drle v galerijo in v nedogled postavale pred njegovim portretom. Ta je v vseh vzbudil neimenljivo, do tedaj sploh nepoznano občutje, ki se ga je nek vešč pisun skoraj dotaknil, ko je zapisal, da je pred sliko ''začutil pritisk vseh hrepenenj, ki sem jih kdaj nosil v srcu, kot naraslo vodo, deročih lahkotno in brez prepreke skozi tisto drobno špranjo naše zavesti.''