»Ati, kakšen je slon?«
Sedela sta v avtu in ta je stal pri miru, sredi dolge kače avtomobilov, ki jih je s krilečimi rokami usmerjal policist v daljavi.
»Saj si ga videla na televiziji.«
»Ne, kakšen je v resnici?«
»Prav tak.«
Bila sta na poti v živalski vrt in izbral je napačno soboto. Videl jo je le na vsakih štirinajst dni, za konec tedna, in imel to večno slabo vreme za osebno smolo. Nebo je mračno legalo na cesto in radio, pokvarjen, je brenčal s statiko oblakov.
»No, kaj je sedaj,« potrobil je in še nekdo drug z njim. Niso se premaknili.
Oglasila se je sirena. Prva sobota v mesecu, ampak... Pol dvanajstih? Zmajal je z glavo, nesposobnost nas bo vse pokopala, si je mrko mislil.
Policaj je nenadoma pričel skakati in kričati na avtomobile, voznik pred njim se je zasukal in mu mahal z roko, pojdi, pojdi je govorila gesta, izraz na obrazu mu je skoraj panično govoril hitro!, in ustnice so se mu krivile v razločen – bejž!
Pogledal je v ogledalo, za njim iznenada ni bilo nikogar in ko je nevede prestavljal v vzvratno, je zrak razparal oster žvižg, stanovanjski blok malo naprej ob cesti pa je izginil v oglušujočem poku, v oblaku dima in prahu, v plašnem kriku hčerke in nemi grozi trenutka.
Zdivjal je, se s škripanjem zavor obrnil in planil naravnost naprej po prazni cesti. Vozil je v šoku in minila je minuta, preden se je zavedel, da mu brezglavi beg ni na voljo. Za njim je šepetala, ati počasi, ati počasi, a ne zaradi brzine, temveč zaradi dogajanja, ki jo je prehitevalo.
Odločil se je za avtocesto, se sprijaznil z loterijo, ker obupati ni smel, saj ni bil sam.
Sedela je na zadnjih sedežih, tako daleč, daleč stran.
»Srček, vzemi deko in se pokrij z njo, ostani privezana, ampak se skušaj čimbolj skloniti, uleči, če se da.«
»Ati, kaj je bilo to? Kaj je tako počilo?«
»Nič, ljubica, nič, samo en slon je prdnil.«
»Ne verjamem ti,« je rekla tiho, nasmeh se ji je zarezal v otrpel obraz.
*
Zamolklo pokanje in stebri dima so izginjali v daljavi, na avtocesti je vladal nered, z noro hitrostjo sta drvela mimo praznih vozil, mimo tabel, znakov, skozi tunele, za trenutek varna, a ujeta. Temne packe so se spreletavale po nebu, ko sta upočasnila in se ustavila.
Avtomobili so stali, ni se dalo naprej, za njima so prihajali novi, nazaj nista mogla. Ljudje so izgubljeno postavali po cesti, vili z rokami in od njih je vela tesnoba.
»Pridi srček, ven morava. Vzemi deko.«
»Kam greva, ati?«
»Na varno morava.«
»Domov?« je vprašala, ko ji je pomagal iz avta.
Ni odgovoril, odvrnil je pogled. Poskušal je vprašati, kaj se dogaja, toda oči ljudi so bile prazne in strah jih je bilo. Z množico sta se premikala naprej, naravnost, proti severu, hodili so v tišini, le kak vzdih jeze nad nemočjo je izdihnil v prazno.
Nenadoma se je s povsod, vsaj tako se je zdelo, razleglo streljanje, ljudje so se kriče razbežali na vse strani, on jo je zgrabil, si jo stisnil v naročje, skočil čez ograjo in izginila sta v grmovju.
*
»Lačna sem,« je dejala.
Hodila sta že več ur, tešila žejo v naključnih potokih, ko ni stopicljala za njim ji je lajšal utrujenost in jo nosil na hrbtu.
»Vem, da si. Vem. Saj bova kmalu...«
Utihnil je, zaslišal je glasove ljudi. Prst je položil na ustnice, pšššt. Pritajeno sta se približala in izpod goste praproti je kukal na jaso, kjer je stala množica, videl je nekaj pušk v rokah, nekaj hrane na mizi ob šotoru.
»...boste spet grabili moč za revolucijo, za diktatorja, in pobijali sodržavljane?« je kričal nekdo in drug mu je besno odgovarjal, »in vi, nas boste zopet zatajili in se dobrikali našim klavcem?« Tih glas, »nismo leta štirideset, stati moramo skupaj,« je poniknil v negodovanju množice, že so v zraku visele pesti. Izrabil je nered in smuknil iz praproti, vzel hlebec kruha in kos mesa, bil spet z njo še preden jo je strl strah samote in se jasi ognil v velikem loku.
»Takšni so sloni v resnici, srček.«
Žvečila je kos kruha in ga gledala s široko odprtimi očmi.
*
Oblaki so se spoštljivo odmaknili mesečini, v polmraku je mnogo lažje stopal po pobočju. Spala mu je na hrbtu, ovita z deko in njena topla sapa mu je grela zatilje. Ni veliko mislil, zapletal bi se v brezizhodna spraševanja, le naloga, spraviti jo na varno, ga je ohranjala njega samega.
Utrujenost ga je razjedala, malo da ni padel, ko je stopil v prazno. Bila sta na vrhu. Opotekel se je, skoraj na cilju, upal je, da bo za goro vse drugače. Tam morda ljudje še živijo običajna življenja, prosta nenehnega opominjanja na vseprisotnost smrti. Le takem kraju lahko človek reče dom.
Zdramila se je iz sna.
»Mami?«
Preden je segel z dlanjo do njenega lica, da bi jo pomiril, je iz teme zaslišal grob glas.
»Halt!«
Hitro jo je spustil na tla, postavil na noge, temno pregrinjalo jo je skrivalo pred pogledom tujca.
»Pojdi naprej, ne ustavljaj se. Pridem za teboj,« ji je zašepetal, jo nežno porinil in izginila mu je izpred oči.
Slišala je njune glasove, vendar ju ni razumela. Govorila sta nemško.
»Ste sami?«
»Da.«
»Obrnite se, ne smete čez mejo.«
»Samo stran bi šel rad.«
»Tak je ukaz.«
»Prosim, pomagajte mi.«
»Ne smem.«
»Nočete.«
»Pri priči se ustavite!«
»Nočete, ker si ne upate.«
*
Ko je počilo, je obstala na mestu. Spreletel jo je hlad. Visoko na nebu se je srebrno svetil oblak z uhlji in dolgim rilcem, iztegnjenim v luno. Strmela je naravnost vanj.