Mali Princ se je postaral, zrasla mu je brada, oženil se je in da bi se ubranil tegob enoličnega življenja, je pričel govoriti v rimah. Ženi je šlo to na živce. Prekladala sta se po malem planetu, zasledovala sončne vzhode, se redko pogovarjala, malo več molčala in se največ prepirala.
Planet je postal sila pust kraj. Vrtnico je utrgal in jo nesel ženi v dar, ko ji je še dvoril. Vulkanov že dolgo nihče ni več ometal in celo puljenje kruhovcev se je iz pomembnega opravila pokvečilo v nevšečen opravek. Utapljala sta se v sivih dnevih vsakdanjosti.
Zdolgočasen, strt, potrt, je mali princ v trenutku božanskega navdiha začutil ščemenje pod podplati in se kar tako odločil, da odide.
»Žena, morda boš rekla da ne smem, a moram izživeti sanje, moram spet na potovanje, jutri zjutraj zagotovo grem.«
Brez napada histerije seveda ni šlo.
»Greš? Kam greš? Samo me boš pustil? Ti falot ničprida, že v paru mi je dolgčas, kaj šele ko bom sama na tem prekletem od Boga pozabljenem kraju.«
Molčal je, trdno stisnil ustnice in izgledal kar se da odločen. A ostri ženski jezik, nabrušen v vsakdanji vadbi prav vsakršnih žaljivk, je strupeno usekal.
»Zagrenjen popotnik v rimah, prav vsi te bodo sila veseli. No, pa saj mi ne bo hudega, nisi brez razloga mali princ, veš? Medtem ko boš osvajal tuje zvezde, bo pri meni komet repatec – velikan.«
Razjezila ga je.
»Takoj utihni, ti Ksantipa, le zate mi srce utripa, pa skoraj hujša si kot gripa! Dan za dnem in dan na dan, ometam zgolj le tvoj vulkan, zdaj pa hočem malo stran. Z žaljivkami mi tratiš čas, celo z rogovi mi groziš, če se takoj ne odločiš, da molčiš, vtaknem te v deviški pas!«
S temi krepkimi besedami jo je pustil samo in pri priči odšel.

Na prvem planetu, ki ga je obiskal, je stal sila nenavaden mož. Izpod ogromnega turbana je ven štrlela še bolj ogromna brada, v roki je držal skledo in iz nje zajemal z velikansko žlico.
Mali princ ga je pozdravil in predstavila sta se.
»V vsej resnosti in šali, jaz princ sem in sem mali.«
»Jaz sem muesliman.«
Zanimivo ime, si je mislil princ in dejal.
»Oprosti, morda se me ne tiče, ampak zakaj tako vztrajno ješ kosmiče?«
»To so muesli,« je grobo odvrnil muesliman, »jem jih, ker so edino pravi in zveličavni, in vodijo k edini resnični resnici. Brado že imaš, zato, otrok zablode, JEJ še ti moje misli!«
»Lepa hvala, gospod častit, a je bolj slab moj apetit, sem namreč čisto sit.«
»Kaj sit, neverniški bandit, zvrhano žlico ti stlačim v golt, vsak človek mora jesti moje muesli, sicer ga odpihnem s tega planeta!«
»Že v redu, pomagavka sveta, drugam grem raje sam. Samo še tole ti povem, najraje v obraz, če seveda smem – pridržujem si pravico, ustvarit lastno si resnico, tako ostanem jaz! Ti tvoji tebi veličastni misli, so meni zgolj otrobi kisli.«
Pobegnil je pred nestrpnim izbruhom mueslimana.

Na drugem planetu je ugledal sila neprijeten prizor. V postani in smrdljivi mlaki lastnih telesnih tekočin je ležala stara candra. Ko je priprla oči in s pogledom ošinila prišleka, se je na mah razveselila.
»Ohoho, glej človeka – na pravi kraj si prišel uživat!«
Ponudila mu je iglo, steklenico in nespodobno razkrečila noge.
»Vem, da hočeš, nič se nikar ne brani. Kaj boš sicer, z idealom segel do nebes? Ideal ne zadane! Če bi res rad dosegel vzvišeno stanje, steklenico izpij na dušek, v zapestje se špikni, potem pa lahko skupaj v ekstazi trgava krila angelom in jezdiva demone.«
S studom je spremljal staro razvalino.
»Menim, da več je dar življenja kot le zanikanje obupa in izhod v žlički strupa je le daljšanje trpljenja. Užitek silni je zaklad, a na srečo ni brez cene, le varljiv je spev sirene, komur bi ga ukradel rad.«
Starka je bila takih odgovorov vajena.
»Ha, ti rečem. Ko boš izginil v naključju, v bolezni, stradežu ali nesreči, ti bo še silno žal sleherne sekunde, s katero se nisi zabaval, temveč si jo preživel v nesmiselnih skrbeh.«
A princ se ni dal.
»Dokler mi v smrti sonce ne zaide, sam si bom ustvaril smisel. To bom storil bona fide, in morda ne bode pravi, a vsaj moja bo zamisel. Skrbi pa v naši so naravi, in brez skrbi tako bom, ko bom mrtev, nočem biti jalovega užitka žrtev.«
Ob skrepenelem smehu starke je z dvignjenim nosom odšel.

Na tretjem planetu ga je pričakal pravi gospod, skorajda gizdavi gentleman, kavalir tako po izgledu kot po odnosu. Oblečen je bil v črne hlače, črne čevlje, črn suknjič, čez glavo je imel poveznjen črn cilinder, sredi cilindra pa mu je žarel beli simbol vprašaja.
Mali princ ga je pozdravil.
»V znamenju bodočih sprav, voščim vam prav lep pozdrav.«
Gospod je snel cilinder z glave, razkril kodre črnih las, in odzdravil.
»Veselim se najinih razprav in vračam vam ta lep pozdrav.«
Mali princ je iztegnil roko, da bi se predstavil, pa ga je gospod bahavo zavrnil, rekoč.
»Kdo si, kaj si, to ni moja stvar. Lahko si berač, nergač ali vladar. Imena in osebe so blodnje utvar. Mene poglej, nekoč sem bil nič, in prej ali slej, če me ne vzame hudič, vse bom postal. Nori fičfirič, razuzdani pav, pa se jokaj in smej, če kaj ti ni prav, še prej v oči mi poglej, zakaj takoj ti povem, da se bo vedelo in znalo, kako v bistvu ne vem, če nisem tvoje ogledalo.«
Zazrla sta se drug drugemu v oči in v očeh gospoda se je zrcalilo neskaljeno veselje, mali princ pa je bil iz obiska v obisk bolj potrt. Svojo žalost je izrazil s temi besedami.
»Od doma sem šel, da bi kaj novega spoznal, da bi s čim tujim se opajal. Pa izgleda nisem tip človeka, ki bi cele dneve rajal, ki bi iz drugih ust, brez svojih misli kaj dognal, zdaj pa se mi čas izteka, svet se kaže prazen, pust, še ti praviš, da si moj odmev.«
Gospod ga je nežno potrepljal po rami.
»Vrži stran ta bedni gnev, saj z njim se še zadaviš. Če rad bi nasvet, ki ni obenem ukaz, srčnih misli preplet, a ne razuma poraz, poslušaj mojo modrost, ki ne vodi v norost.«
Sklonil se je k malemu princu, da mu je beli vprašaj s cilindra silil v nos, ter pričel.
»Preveč je lepote, preveč čudes, da bi delal si ograjo iz nebes, zakaj če pekel je, in to ni res – pekel je privid slepote – vsak vanj gre. Če ne bi rad ostal po smrti sam, užij svoj dan, pa ne zaman, ne sprašuj ne kod ne kam, bodi strela, grom in hurikan, v vrtincu plesa svojih sanj, sam svoj cesar, sam svoj kan. Bodi tista od karavan, ki gre mimo steklih psov in razbij resnice tuje kletko, če pa hočeš zdaj domov, ponudim ti žiletko.«
Mali princ je tresočih rok vzel ponujeno, se obrnil v črnino vesolja in spregovoril.
»V roki stiskam smrtno britev. To moja zadnja je molitev. Nisem poet in to ni sonet, pa vendar ne odhajam neizpet. Iztrgajmo se plesu marionet! Plešimo raje svobode balet, naslikajmo veličasten si avtoportret in sami svojih igel bodimo magnet. Kogar svet tišči kot korzet, v mnenja drugih je ujet in zase meni da je smet, od vseh zavržen in preklet, tako ne bo naj črnogled, utrga naj si smeha cvet, pa spet in spet. Saj raje estet sem bosopet, kot hlapčevski analfabet, kot dušebrižni katehet, kot praznoglavi bajonet. Vem, sem neizviren mali princ, ampak vsaj ne pedenjped, ah klinc, pet, devet ali deset, nazdravim vam na čimdalj let, živet nazaj grem v duet, vračam se na svoj planet.«