Odvili so rdečo preprogo, ki se kot vabljiv jezik razteza pred menoj v daljavo. Ko okusi moja stopalca, me v soju bliskavic in vzklikov navdušenja napolni zadoščenje. Tukaj sem, zopet in končno.
Težko je opisati občutke, ki te navdajajo. Nekakšna atomska slast, razburjenje in tresavica te preplavijo kot val Viktorije. Velečudežna dežela, beg iz zapora, razsutje atmosfere na tisoč drobnih koščkov, vse je tako kot smo že videli in pričakovali.
V globokem poklonu se poslavljajo stevardese in izginjajo v mrak pozabe, v hotele in najete garsonjere, v drobna življenja žuželk. Pilot mežika v savano, kravji fant čezoceanskih dogodivščin.
Tukaj sem, zopet in končno.
Stečem na sončni pogon, pokrajina se topi iz sten v stekla, v gromozanska ogledala, kjer se za hipec ugledaš in vidiš opico na tvojem hrbtu, ki nemo kriči od strahospoštovanja.
Zaletim se v črnega orjaka, ki grozeče gleda in pomeri vate črn prst, z dolgim črnim nohtom in iz globočin njegove prsne gmote zahrumi motor letala.
»A si ti terorist?«
Odkimam, odkimaš. Opica se skrije, ti pa si prekrižaš srce in se sicer zlažeš, ampak ne, terorist pa nisem.
Verjame ti na besedo, ker izgledam mož beseda. Uščipnem se v stegno in on si s prsti potegne lica narazen, na desni je škrba, na levi zlato, in reče dobrodošel.
Usujejo se konfeti in s pozavno te dregnejo v rebra, potisnejo naprej, pred okenca birokracije, kjer zbor kanadskih priseljencev igra na harmoniko, oktet indijancev pa večglasno zapoje.
»Welcome, welcome, welcome, to the United States of A-ME-RI-CA!«
KA je tako visok, da se odbije od stropa naravnost vate in se ti zarije v goltanec, že te drži plavolasa miss Kentucky, ti slači hlače in ti s štampiljko, od katere se vali gost dim, ožigosa rit. Zdaj si naš in vaš, dobrodošli vsi zemljani, tvoji bratje, naši sužnji.
Napolnjen s patriotskimi hrepenenji zgrabiš zastavi in z njima privihraš v čakalnico, kjer te čaka oče (videl ga nisi že desetletja) in širi roke v objem, tebe pa ne mikajo nevroze, ki jih boš izkazoval v objemih tega alfa samca, ki te je storil, in mu med nogama, pod krinko starosti in samostojnosti, pobegneš na prosto in na glavo skočiš v prvi taksi, ki pribrenči mimo.
Na tekočem traku se osamljeni in objokani valijo tvoji kovčki, ki si jih pozabil, ampak pretvarjam se, da sem prišel brez prtljage. Oče stoji z odprtimi usti in, ker mu drugega ne preostane, v naglici osvaja stevardese.
Taksist je sikh, s turbanom, brado in umazano poltjo ti v vzvratno ogledalo nastavi vrsti belih zob, režeč se kot pandžabski tiger.
»Pogrešali smo te, brez tebe ni bilo enako,« pravi in ti da roko v high five.
Tleskneš in rumena škatlica poskoči, odbrzi mimo cestnin, mimo prezgodaj doraslih avtocest in se kotali po litoželeznih mostovih iz prejšnjih tisočletij tja v tvoje mesto, ki ga kronata dva prsta, iztegnjena visoko v zrak, v znak miru in spoštovanja. Nekdo jih bo sklatil nekoč in podal prav neposreden statement, a takrat boš ti na varnem v pižami in ugasnil televizijo.
Spremlja te kraljeva straža in taksist dvigne roke, nič ne more, peljejo nas pred palačo, kjer gobavci tržijo svoje odpadle ude, župan pa te pozdravi s framasonskim tajnim stiskom rok in ti, po minuti cenenega barantanja, podari ključe mesta.
Ti ključi odpirajo vsa vrata in krvavo jih boš potreboval, zato si jih z laneno vrvico obesim okoli vratu. Vsi ploskajo in se razbežijo v meglo, ker v lastnih ceremonijah niso stanovitni. Nikjer ne najdeš tortice, ki bi ti prijala, zato moraš jesti palačinke.
Taksist te še vedno čaka, nerodno mu je, ker je obut v sandale, zato rdečico na obrazu skriva z dlanjo in med prsti gleda na cesto, ko te vozi po downtownu. Zakričim, ustavi, in zaškripljejo zavore, ti pa skočiš ven iz prtljažnika pred bika iz pleha, avatarja Wall Streeta, ga krepko stisneš za bronasta jajca in v sebi zadovoljno pomisliš, nama bo šlo pa v redu, ker sem tukaj, zopet in končno.
V Battery parku, ki je čisto blizu, taksi naj počaka, se nasloniš na ograjo in Kip svobode začuti, da ga nekdo gleda, zato se obrne in srečen je, ker si ti. Dvigne haljo in pokaže svoj tatu na stegnu, v spomin na študentska leta, ki sta jih skupaj prebila po kampusih, kjer sta osvajala pekinške race in si pijana zaupala skrivnosti. V osnovi je bil Kip svobode menda mišljen kot strašilo pred roji irskih vran, ki nalite z viskijem niso našle poti domov in so jo mahnile čez Atlantik. Ker se očitno ni obnesel so mu po kratki krizi identitete na vznožje nabili plaketo, zlata vrata, dajte mi vaše pijane reveže in te stvari, ter ga spremenili v velik zelen predpražnik. Tudi jaz pokažem svojega. Obema nama piše SoL + JBF = BFF v srčku prestreljenem s puščico.
*
V nobeni knjigarni te ne zaposlijo, ker skušaš biti večji od življenja in bi zmogel vsem iskreno predlagati le markizove dogodivščine, zato želiš postati vratar. Na intervjuju te vohajo aristokratski mački in vonj po borovih iglicah se jim dopade, ker je to tam ravno v modi.
Overjeno priporočilno pismo nekega lažnivca, prepričano poroštvo šefa, ki me je med suho robo izbrskal na bolšjem trgu in ščepec tvoje hinavske karizme so dovolj, da štampiljke letijo kot utrinki sred avgusta, zaposlijo te in stanovalci so zadovoljni, ker imajo končno vratarja z renomejem.
Na delovnem mestu kažem nadnaravne sposobnosti odpiranja vrat in stavbe celega Upper East Side-a ti na dražbah s svojim neumornim stavljenjem iz sekunde v sekundo višajo ceno. Ko s klinom izbiješ mačka iz glave poslovneža, ki je še pravi čas prodal svoje delnice, in te za zasluge ovenčajo z lovorovim vencem, se zdi, kot da si ravnokar prestopil iz stratosfere v vakuum, kjer ni ničesar, ob čemer bi lahko meril svojo veličino, kar pomeni, da sem neskončen.
Znajdeš se v prospektih kot lokalna znamenitost, skupine predšolskih otrok postavajo pred stavbo in kukajo skozi okna, japonski turisti so ti na sledi z objektivi velikani, osvajajo te krajevni posebneži in sonce sije samo zate.
Sodelavci pa se ti le cinično nasmihajo in s kotičkov ust svetujejo; uživaj dokler traja, toda ti jih ne razumeš. Šele ko se ti na glavo zgrne rumena ploha tiska, žalbesede zagrizenih novinarjev, ki javnosti na ogled razgrnejo tvoje preprosto življenjce, da si takoj naslednji dan od vseh pozabljen kot prav nič posebnega, in ti prekinejo donosno pogodbo za linijo oblačil znamke doorman, se zavem, da si nekoč, nekoč bil za trenutek slaven.
Ampak saj ti sploh ne ceniš slave, ker je nepotrebna. Ker imaš raje podenpse, tiste neznance, ki ne berejo časopisov in ne gledajo televizije in se jih šumenje govoričnih tkiv niti ne dotakne. Ker pletejo svoje mreže obstoja brez ozira na tendence in sploh ne morejo vedeti, ali imajo prav, ali nimajo, ker jim je tako ali tako vseeno. Tisti, ki brez pravega razloga brskajo po smetnjakih, ker sem jim zmotno dozdeva, da so v tistih črnih vrečah nekaj izgubili. In prodajajo svoje sekunde pod ceno in ljubijo dež z vzhoda.
*
Tako sem spoznal Naomi Klein, kraljico socializma. V knjigarni Barnes & Noble je imela predstavitev svoje nove knjige, začinjeno z govorom za sladosluhce. Najbrž v nekakšni narcisoidni ihti sem pohitel tja, da bi ujel kakšno reč, ki bi mi kaj pomenila. Banksy je ovenčal fasado neke stavbe s sliko podgane v poslovni obleki in napisom, naj jedo krek. Strinjal sem se, bogve, da sem se strinjal. Zato sem odprl vrata na stežaj in za trenutek mrknil v vroč popoldan, vzel sem pavzo, s cigareto. Rusobradi prerok je stal na uličnem vogalu, vihal oči in si kašljal v brado, s tresočim glasom je govoril; in lagal je Warren Buffet, da ga v morah ne preganja depresija, toda zlato tele bo zaklano in medved rdečih številk prihaja nad vaše pokojninske sklade, prodajte se in pokesajte, kajti to sem slišal od hromega cigana na grobišču točke nič!
Stopiš v knjigarno in šepetanje mrtvecev, ki bi bili radi končno uslišani iz svojih krst, ti napolni trenutek. Ponujajo se še bolj odločno kot čistila za prah in nobena stvar jim ni sveta v črkastih lažeh. Njen glas zareže skozi tisočletja blebetanja, hozana na višavah, kot sončni žarek skozi koprenasto meglo nebotičnikov. V transu si, koralde na tvojih rokah frčijo v ritmih hare krišna, iz riti ti štrlijo rože in pridigarji novega konzervativizma visijo s tramov obešeni na tvoje odpisane svetniške sije. Greh se kuja v kotu in meče po tleh, v enakomernih presledkih, žoltaste cekine, ki se jih nihče ne dotakne!
Beseda njena! Naomi Heil! Tam ste vsi kosmati in oblečeni v platno, budistični komsomolci, filipinski jezuiti, ljudje-sloni in barbapape, lebdite pet centimetrov nad tlemi in iz podpazduh vam veje kisel vonj nirvane. Srečni in besni, privlekli ste hudiča, ga pribili na križ z glavo navzdol in gledate ga zviška, ker je to tako preprosto. Pa tudi vsi ostali so tam. Tudi midva, jaz in ti.
Razumno govori in le v škatli ideologije bi lahko kaj popačil. Stvari niso v redu, hear hear. Tedaj zaključi in postavimo se v vrsto z njenimi knjigami v naročjih, čakamo na avtogram, na stik. Hej ti, kaj počneš v tisti vrsti, a nisi rekel, da take stvari niso zate? Skloniš glavo in počakaš, da utihnem. Zato pa ji stisneš roko in ona s črnim nalivnim peresom vžge v tvojo knjigo svoje ime, ti postavi vljudnostno vprašanje, kaj pa ti meniš o tem in tedaj se ti iz prs iztrga krik nesreče, povzdigaš svoj glas in vsi te poslušajo in ko jo pogledaš in vidiš, da ti kima, da se strinja, še bolj zavpiješ, in se dereš, med drugim; sranje cele zgodovine je končno priplavalo na gladino sodobnosti! diktatorski mediji nas zibajo v sladek sen potrošnega kolektivizma, medtem ko po fevdu Zemlji divjajo horde oligarhov in z orožjem korporativnega fašizma terorizirajo lokalni plebs!!!
Da prisotnim zavre kri v žilah, bes proletariata pokaže svoje zobe, in odvihramo na ulice, lepi in pravični, kričimo Germinal! Germinal! Germinal! in zažigamo avte in razbijamo izložbe, z zobmi trgamo krznene plašče, v katran mečemo nakit in diamante, ruvamo tlakovce in linčamo biznismene, da nam s knjižnih polic ubrano ploskajo vsi očetje krasnih novih svetov.
Ne vem, kako bi se vse skupaj končalo, toda ko si slišal mlado mamico z vrečko Victoria's secret v roki svoji srčkani hčerki reči; glej, tako pa postopa strukturna napetost, in te je ustavil prileten klošar, ter ti zabrusil, da pusti njegove probleme pri miru, ker je to vse kar še ima, te je razporeditvena vnema minila, ter si se spomnil, da moraš tisti dan odpreti še kar nekaj vrat.
*
In se vračaš iz službe, k očetu, ki bo melanholično zrl vate in si lagal, da sta si podobna, ti pa si boš lagal, da si nista.
Na poti se ustavim pri Korejcih in kupim Snapple. Spiješ ga. Ura je en hip čez polnoč in spijo le brezdomci, po cerkvenih stopniščih, vsi ostali pa se na vse pretege branimo svojih postelj. Korak za korakom po ulici, ki si jo sicer videl v nešteto filmih, toda nisi vedel, da ti je kamera lagala. Ta ulica ni nič posebnega. Nikjer ni udarne glasbe, kratkih kadrov, hitrih rezov, pare iz kanalizacije, pisanih klošarjev zavitih v porcelanast celofan, nikjer dirjajočih policajev in mafijskih obračunov. V skrajnem primeru se morda lahko vidiš v kameri novovalovca, črnobela slika, potna kaplja na čelu, utrujen pogled predse, žuborenje mesta, hupa in sirena, od daleč, njen pogled se ne premika, stavba ob tebi se ne spreminja in če bi bil bogokleten, bi lahko rekel, da je vse skupaj dolgočasno, toda raje se pretvarjaš, da so ti stvari same na sebi všeč in da si morda celo pomislil, da si srečen.
Zaviješ v podzemlje rdečih opek, kjer si skoraj sam in ko s truščem vesoljnega potopa pripelje vlak, se v vagonu znajdeš sredi slikovite druščine.
Nasproti tebe sedi mladenič iz neke centralno azijske države, ki se zdi skoraj tako utrujen, kot se zdiš ti. Ob njem, na stolu ki je posajen pravokotno na njegovega, zleknjeno na pol leži podolgovat suh črnec in si s ščipalko trebi nohte. Ob meni, par sedišč stran, sedi ogromno debel azijski mulec, star kakih petnajst let, ki eno za drugo mlati vrečke čipsa. Čisto na drugem koncu, pod lučjo, ki pokvarjeno brli, sedi starka s črnimi lasmi, ki v naročju drži svoj čevelj in ga boža, kot bi božala mačko.
Tirnice in vlak ob stiku tolčejo svojo rapsodijo, tolikokrat izvajano, in zdi se ti, kot da je vse tiho, tedaj pa se s predirljivim škripanjem oglasijo zavore in vlak se ustavi.
Nevidni človek spregovori.
»Pred nami je obtičal D vlak, kar bo povzročilo majhno zamudo. Se opravičujemo za nevšečnost.«
Trenutek absolutne tihote prekinejo vrata na koncu vagona, ki se s truščem odprejo in notri vstopi bradat bel človek, morda Žid, katerega poslovna obleka je že vsa nacefrana in lakasti čevlji okrušeni. V roki pred seboj drži konzervo z nekaj drobiža, razkorači, vsi ga pogledamo, in prične.
»Dober večer, dame in gospodje. Moje ime je Mike in zaposlen sem bil v Lehman brothers. Z vami bom iskren, čeprav se mi to do sedaj ni obneslo. Pred tremi meseci sem imel na računu deset milijonov dolarjev, živel sem v prostorni hiši v Village-u, imel sem ženo, tri otroke in psa po imenu Lucky. Ker je naša firma propadla zaradi slabih posojil, za katera tudi sam nosim odgovornost, so mi iz računa pobrali ves denar, zaradi česar me je zapustila žena, ki je pri ločitvi dobila hišo in otroke. Lucky mi je poginil danes zjutraj, ker mu nisem imel dati česa za jesti. Prosim za miloščino.«
Vsi sklonimo pogled. Šum šum naredi vrečka čipsa, ščip naredi črnec in košček nohta odleti v neznano, Iranec zazeha. Starka vstane in se mi približa, njena bela nogavica podrsava po tleh, v roki še vedno drži čevelj. Usede se tik ob tebi in porine svoj obraz pred tvojega, da lahko vohaš njeno trpko sapo.
»Are you happy?« vpraša.
Ne veš, kaj bi ji rekel, zato ponovi.
Ar ju hepi, ščip, šum šum in še Mike potrese konzervo, da zažvenketajo kovanci, črrring.
Ščip. Šum šum. Ar ju hepi. Črrring. Ar ju hepi. Šum šum. Ščip. Črrring. Črrring. Šum šum. Ar ju hepi. Ščip. Šum šum. Ščip. Ar ju hepi. Črrring. Šum šum. Ščip. Ar ju hepi. In Iranec ujame ritem, ter iz grla izdavi neko narodno, žalostinko, ljubezensko, ne vem, nekaj, zavija kot Lucky preden ga je pobral stradež. Aiieeeeaiee. Šum šum. Aaa-ščip-črrring-arjuhepi-iiieeea-šumšum-aaaoooiee-ščipšumšum-eeeaaiičrrringčrrringšumščipšumoooaaaarjuhepi
Are you?
*
Naslednji dan sva zopet točna na delovnem mestu. Tito, sodelavec, nama baše ene bedarije, midva pa malo premišljujeva tja v en dan. Odpreva vrata mali Lari Fox, ki nama koketno pomiga z ritjo, kar naju vedno spravi v dobro voljo. Malo pred poldnevom naju pokliče šef v svojo pisarno, malo sobico v kleti, ki ima edina klimo. V roke nama izroči najin prvi ček in potreplja po ramenu.
»Good job.«
Hvala, sir.
Izkoristiva pavzo in greva nekam na samo. V pralnici monotono toži pet pralnih strojev, eden miruje. Stopiva do njega in zmečeva v režo kilogram kovancev za petindvajset centov, kar znese natanko eno leto pranja in kar seveda nikakor ni dovolj, ampak ne moreva imeti vsega.
Nato odpreva plastična vratca, zlezeva notri, se zapreva in zavrtiva.

Objavljeno v reviji Idiot (2009)